Simona Škrabec ob premagovanju geografskih razdalj razmišlja o razmerjih med domom in tujino, preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo, o bežnih vtisih in izkušnjah, ki za vedno spremenijo posameznikov pogled na svet.

Zgodbe so zaradi podobne tematike povezane med seboj, po drugi strani pa lahko vsako beremo kot povsem samostojno celoto. "Kje se je zgodil ta prizor? Kjerkoli obstaja reka, most, nekaj hiš," nas takole na hitro odpravi avtorica, ki bolj kot na napeto zgodbo stavi na izpovedovanje čustev, nizanje vtisov in zbiranje misli. Kratke zgodbe, ki se pogosto končajo, še preden se sploh zares začnejo, spominjajo na nekakšne haikuje v prozi.

Po naslovu, ki se vsakič znova nežno prelije v prvo poved posamezne zgodbe, nas tu in tam pričaka idilično doživetje: pripovedovalka se denimo vrne iz gozda z rokami, obarvanimi od nabiranja borovnic. Spet drugič smo soočeni s krhkim svetom, polnim poljubnosti. "Potujem v vse te kraje, a nikoli ne pridem domov. Hitim na naslednje letalo," se izpoveduje pripovedovalka, ki se občasno odpove napornemu lovljenju ravnotežja med domačo Ribnico in precej večjo Barcelono ter ugotavlja, da je svet poln paradoksnih naključij, da so razdalje in čas relativne, dom pa utvara, ki je ni mogoče doseči. Tankočutnost, celo sentiment v zbirki tako hodita z roko v roki s hladno odtujenostjo in občutkom praznine.

Ob na prvi pogled nepomembnih drobnih dogodkih pripovedovalka tudi v nadaljevanju pogosto odpira vprašanja o iskanju identitete, jeziku ter o lastnih in tujih slabostih. Tudi ob tem ne gre brez cele palete najrazličnejših nasprotujočih si izkušenj, od intimne navezanosti do želje po svobodi, od odtujenosti do nadležnega občutka nadzorovanosti, od podrejanja do pripadnosti.

Sorodna novica Prevajalska nagrada za Simono Škrabec, ki nas povezuje s katalonsko književnostjo

Podobno ambivalenten je tudi odnos do jezika, ki v sebi skriva moč stvarjenja, po drugi strani pa se zdi, da je mizar, ki je v tišini stesal mizo, svoj dan preživel koristneje od družbe, ki se je ves ta čas pogovarjala.

Takole pod črto bi torej mogli reči, da je zbirka Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami zaznamovana predvsem z nasprotujočimi si vtisi: z mešanico reda in kaotičnosti, jasnosti in konfuznosti, pronicljivosti ter pretirane občutljivosti. Ob nenehnem nizanju posameznih drobnih uvidov in občutij ter odsotnosti zgodbe pa ves čas odseva tudi podobno razdrobljeno in prenasičeno podobo sveta, v katerem živimo.

Iz oddaje S knjižnega trga.