S slavljencem sta se pogovarjala njegov prijatelj Evgen Bavčar in urednik Zdravko Duša. Večer je povezovala Eva Longyka, zbrane pa nagovorila ministrica za kulturo Majda Širca.

''Redke življenjske in ustvarjalne zgodbe slovenskih – in ne le slovenskih – pisateljev so tako osupljive, kot je usoda tržaškega pisatelja Borisa Pahorja," je ob izdaji Izbranih del zapisal urednik Duša. Zgodba pisatelja, ki sodi danes gotovo med najbolj poznane slovenske pisatelje v tujini, njegova dela pa so prevedena v številne evropske in svetovne jezike, se je začela 26. avgusta leta 1913 v Trstu. Komaj sedem let pozneje je kot deček gledal, kako je gorel slovenski Narodni dom v Trstu, in to je bil le začetek dolgoletnega preziranja in preganjanja, ki sta kasneje zaznamovala njegovo življenje.

Pečat, ki ga pusti izkušnja totalitarnih režimov
Na lastni koži je izkusil mračne totalitarizme, ki so zaznamovali zgodovino Evrope v 20. stoletju. V 20. in 30. letih je najprej doživel pritisk fašističnega preganjanja, pečatu katerega sledimo zlasti v njegovih zgodnjih delih (Grmada v pristanu, Mesto v zalivu in Parnik trobi nji), kasneje pa tudi sovraštvo in uničevanje nacističnih taborišč. Zaprt je bil v raznih taboriščih v Nemčiji, med drugim tudi v zloglasnem Dachauu, svoje taboriščne izkušnje pa je zapisal v zbirki novel Moj tržaški naslov in romanih Spopad s pomladjo in Nekropola.

Načrtna pozaba po koncu vojne
Kot preživeli taboriščnik in pokončen človek, ki se ni bal jasno in neposredno zapisati svojih misli, je bil po koncu vojne deležen načrtne pozabe. V povojni Jugoslaviji so tako ostala prezrta njegova dela Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo, ki jih Mladinska knjiga ponovno izdaja v Izbranem delu, pa seveda tudi drugi pisateljevi zapisi.

Poleg omenjenih del, v katerih je Pahor na eni strani pričevalec in glasnik fašističnega preganjanja in narodnega genocida, na drugi pa izpričevalec lastne taboriščne izkušnje, se je Pahor podpisal pod dnevniške in esejistične spise. Ti prav tako izhajajo iz Pahorjeve potrebe po izpostavljanju zgodovinske resnice in slovenske samoniklosti.

Priznanja doma in v tujini
Pahorjevo značilno pripovedništvo, ki ga ob tematiki iz življenja primorskih Slovencev zaznamujejo uporaba zmernih modernističnih pristopov, je, kot so zapisali v Mladinski knjigi, doživelo novo pomlad po osamosvojitvi Slovenije. Z najvišjim slovenskim priznanjem za dosežke v kulturi, Prešernovo nagrado, je bil nagrajen leta 1992. Odlikovali so ga s častnim znakom svobode Republike Slovenije, Univerza v Ljubljani pa ga je na pobudo filozofske fakultete nominirala za najvišje priznanje literarnega sveta - Nobelovo nagrado.

Pahor prejema priznanja in izraze spoštovanja tudi v tujini. Francija mu je pred dvema letoma med drugim podelila naziv vitez legije časti, Italija pa mu je za roman Nekropola podelila prestižno nagrado premio napoli.