Slavo Vajt je bil več kot trideset let sodelavec Televizije Slovenija: bil je snemalec, direktor fotografije, režiser in scenarist. Sodeloval je tudi pri znanih slovenskih filmih, kot so Cvetje v jeseni, Boj na požiralniku in Povest o dobrih ljudeh; največ avtorskega dela pa je vložil v svoje dokumentarne filme. 3. januarja je dopolnil 80 let.

V fotografijo se je zaljubil že zelo mlad: nekaj let je bil fotograf Moderne galerije Ljubljana, nato se je zapisal delu na naši televiziji, vzporedno pa je sodeloval tudi s studiem Viba. Kot snemalec in direktor fotografije v filmih Zmagujoča podoba narcisa in Opre Roma je bil nagrajen s srebrno plaketo Metoda Badjure (11. teden domačega filma, Celje, 1983), na mednarodnem festivalu gorniškega filma v San Sebastianu (1980) je za avtorski dokumentarec Sagarmatha prejel priznanje Gorosti de Plata; na mednarodnem festivalu televizijskega filma v Sofiji (1984) pa nagrado za fotografijo v socialni drami Pasja pot.

Zadnje desetletje in pol velik del svojega časa posveča študiju izbranih zdravilskih pristopov (reiki, tradicionalna tajska masaža, refleksologija in akupresura). "Sem izrazito taktilna oseba, verjetno vse izhaja iz tega," pojasnjuje svojo odločitev za ukvarjanje z zdravilstvom, ki ga je spodbudilo srečanje z zdravnico splošne medicine, ki je tudi akupunkturistka in mojstrica reikija. "Ona je bila moja prva učiteljica. Potem sem šel pa po svetu: v nepalskem samostanu Kopan sem se učil meditacije in budistične misli, na Tajskem sem obiskoval šolo tajske tradicionalne medicine in masaže, ki deluje v okviru samostana Wat Po v Bangkoku. To je bilo resno delo, saj so izpiti iz akupresure, refleksologije in klasične tajske masaže zahtevali kar nekaj študija in prakse."

Svoja razmišljanja o svetu, družbi, človeku in življenju na splošno je strnil v knjigi Poti in brezpotja, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje: "Želim si, da bi bralci zmogli vzpostaviti dialog med mojimi in njihovimi lastnimi razmišljanji."

Več pa v pričujočem intervjuju.

Kako potekajo vaši dnevi?

Veliko se ukvarjam z zdravilstvom. Naučiš se lahko iz knjig, ampak jaz sem človek, ki se uči iz prakse. V anatomiji in fiziologiji sem bil teoretično kar dobro podkovan, ampak dokler se nisem bil sposoben kompleksno povezati z nekom, nisem mogel kaj dosti pomagati. Mislim, da je to tudi težava tistih zdravnikov, ki proučujejo stroj, ne da bi se povezali s človekom na drugih ravneh. Največ se naučim v neposrednem fizičnem in energijskem stiku; ob dotiku začutim, kje v telesu je bolečina, kje težava. Ne vem, zakaj je nekje nekaj narobe, a do tega po navadi pridemo s pogovorom.

Zdaj se veliko govori o tem, da obstajajo številni šarlatani, ki mečejo slabo luč tudi na tradicionalne metode, ki na Daljnem vzhodu obstajajo že tisočletja.

Ljudje pogosto radi mečemo vse v isti koš. Na enem "tečajčku" se ne moreš naučiti biti učitelj ali zdravilec, če veste, kaj želim povedati. In to počnejo številni na različnih področjih. To je težava. Če se želiš kaj naučiti, je potrebnega veliko dela: pri svojem delu moram poznati telo, fiziologijo; vse to je treba vedeti in znati, a še vedno je to teorija, ti pa se moraš dotakniti človeka, da začutiš, kje in kaj je z njim narobe. Niti uradna medicina niti alternativna medicina pa ne moreta veliko pomagati človeku, ki ne želi sam nekaj narediti. Številne bolezni ali nevšečnosti dandanes so psihosomatskega izvora. Ljudje živijo po nekih privzgojenih ali vsiljenih vzorcih in se sploh ne zavedajo, da to niso oni, da ne živijo sebe, zaradi česar so mnogokrat nezadovoljni in nesrečni in posledično bolni. Ljudem, ki ne želijo nekaj sami narediti, ne more pomagati nobena medicina. Da se za nekaj časa odpraviti določene težave fizičnega telesa, vendar je treba najti vzroke zanje in jih odpraviti. Za spreminjanje stvari v sebi pa je najprimernejši čas mladost, ki je še polna energije. Čim starejši je človek, tem manj ima možnosti, da bi se rešil davečih vzorcev.

Zdi se, da živimo v času, polnem nekih instantnih zadev, recimo, vsi bi se na hitro naučili nekih znanj o masažah, tradicionalnem zdravilstvu. Enako velja tudi za odnose.

Nekateri ljudje se zavedajo, da niso zadovoljni s svojim življenjem, nekateri pač ne. Od zavedanja, da je treba nekaj spremeniti, do dejanskih sprememb pa je zelo dolga pot. Zdi se, da smo ljudje pogosto zelo nepotrpežljivi in bi radi spremembe takoj. In če jih ni, kar zmanjka poguma in vztrajnosti. Gre za zahtevno delo. Če ste zelo obremenjeni z "resnicami", kaj je prav in kaj ni prav, kaj lahko in česa ne smeš, potem se je zelo težko rešiti, ustvarjati kakovostne odnose z ljudmi, okolico. Lahko traja tudi 10, 20 let, ampak če ste pripravljeni za to delati, potem boste imeli lepo starost. Ko se boste enkrat osvobodili, našli sebe in svoje resnice, ko ne boste počeli stvari, ki jih nočete, boste zaživeli drugače. Ob tem lahko računate, da vas bodo nekateri gledali postrani.

So vas kdaj gledali postrani?

S tem se ne ukvarjam. Če me nekdo ne more sprejeti takega, kot sem, je to njegova težava. Mnogo ljudi je, ki uvidijo, kaj bi bilo dobro spremeniti, da bi lahko bolje živeli; morda celo naredijo nekaj korakov, potem pa se vrnejo nazaj na staro pot zato, ker še zmeraj skušajo ugajati drugim, npr. kakšnim agresivnim staršem, ki ne zmorejo videti in imeti radi svojih otrok takšnih, kot dejansko so, ampak vztrajajo pri svoji podobi o tem, kakšni bi morali biti. Potem se otrok začne bojevati za ljubezen in se odpove svojim lastnim željam: od šole, izbire partnerja in še česa. Poznam ljudi, ki so stari 50 let ali več in jih še vedno davijo njihovi starši. Nekateri starši so že mrtvi, a ostajajo prisotni kot fantomski starši, ki delujejo od znotraj.

Staršem je na neki točki in pod pogojem, da tak odraščajoči človek ve, da bo moral sam plačevati račune za svoja dejanja in odločitve, treba reči: O sebi lahko odločam samo jaz, ne vi. Moraš vedeti, da si ti odgovoren, in to je bistvo. Zaradi tega sem vesel, da sem imel take starše, da so mi pustili svobodo. Ne morem kazati s prstom: starši so krivi, šola je kriva, družba je kriva. Jaz sam sem "kriv" oz. odgovoren za svoje odločitve.

Odkrivali ste najvišje vrhove naše poloble. So se bližnji kdaj bali za vas?

Imel sem strica, ki je bil veliko v hribih, malo je tudi plezal, in kot mladega fanta me je peljal v hribe, tako sem se zaljubil v hribe. To potem kar pride. Začel sem plezati. Po prvem plezalnem tečaju me je oče vprašal, ali bom plezal ali je to bil samo enkraten dogodek. To je bilo vse. Nihče ni nič rekel, da se mi lahko kaj zgodi. Jasno, da se ti lahko kaj zgodi. Lahko se tudi na cesti. O tem razmišljati je butasto. Alpinista ni strah, je pa previden. V tem je velika razlika. V določeni situaciji narediš vse, kar znaš in zmoreš, saj si nihče ne želi umreti v gori.

Če te je strah, da se ti bo kaj zgodilo, potem ne moreš biti alpinist. In tudi še kaj drugega ne. Strah je naravno čustvo, ampak mora biti upravičen. Vsi strahovi, veliko ljudi se z njimi sooča, od strahu pred žuželkami dalje, so dejansko nevroze, ki skrivajo neke druge težave, in človek jih mora poiskati in se z njimi soočiti. Je pa res, da če te od malega kar naprej opozarjajo, česa vsega te mora biti strah, deluje to enako kot venomer ponavljajoče se agresivne reklame, in tako življenje je težko, če nekdo nasede.

Je mogoče visokogorje tako privlačno tudi zaradi tega, ker je tam taka svoboda doživljanja sveta in sebe, veličastnosti sveta.

Zame je ta svet čaroben. Tam gor si neskončno sam sredi vsega, obenem pa zelo dobro čutiš, da si povezan z vsem, da si del vesolja. Ta svet je krut, a ni grd, ni krut z namenom. Je tak, kot je. In vnaprej ti pove, da se lahko zgodi kar koli. Še nikoli prej niti pozneje nisem doživel takega dialoga med mojim zemeljskim in duhovnim bitjem. To je bilo enkratno doživetje. Tam je tako čisto nebo, da se zdijo milijoni zvezd tukaj. Ob vsem lepem pa hud mraz, spanje v šotoru pri 25 stopinjah pod lediščem, nikakršna hrana, dva meseca brez umivanja in ne nazadnje vedno prisotna bližina smrti. Z vidika običajnih ljudi vse zelo hudo narobe. Za nas, ki ta nori svet ljubimo - nebeško.

Ste imeli kakšna pričakovanja, preden ste odšli tja?

Živim trenutek: ne živim preteklosti in ne živim v prihodnosti, temveč živim zdajle. Ko so mi rekli, ali grem zraven v Himalajo, sem seveda rekel, da grem. Potem so se pa stvari dogajale, nič nisem razmišljal, kaj bo, kaj ne, kako bo. Ko je bilo, je pač bilo. Mogoče bi tako rekel: razmišljal sem po tem, ko sem prišel domov, kaj vse se mi je zgodilo tam gor. Ker človek dejansko vidi stvari potem drugače: vidi, kaj je v življenju res pomembno, seznam vrednot se ti zamenja. Tam pa nič ne razmišljaš, tam se ti samo dogaja.

Pri stvareh, ki premaknejo nekaj v tebi, kot je gotovo obisk Himalaje, je po navadi tako, da jih želiš ponoviti. Po drugi strani pa je tako, da so ti posebni trenutki shranjeni v neki poseben prostor, kjer lahko podoživljamo tisti občutek. Ampak recimo vi ste se vračali na iste kraje, recimo v Katmandu, v različnih obdobjih. Kako ste doživljali spremembe?

Katmandu se je v 35 letih, odkar sem bil prvič tam, in leta 2011, ko sem bil nazadnje, zelo spremenil. Če nekaj lepega doživim, se tega ne oklepam, ne visim na tej stvari. To je zame zelo pomembno. Ker potem postaviš to izkustvo tako visoko, kot tako zelo pomembno, da ne moreš živeti brez tistega.

O tem sem pisal tudi v knjigi. O razliki med željo in potrebo. Želja je eno, te ne omejuje. Recimo, odkar so pred davnimi leti prišli na Luno, sem si vedno želel videti to našo Zemljico od daleč. Toda ta želja nima nobenega vpliva name. Če bi začutil, da to moram, da brez tega ne bom mogel živeti, potem bi to postala potreba, potem bi sebe uničil. Lep dogodek ti ostane, zapis lepega dogodka ostane v tebi, ni pa rečeno, da bo, če ne boš še enkrat tega podoživel, vsega konec. Pričakovanja nas velikokrat omejujejo. Treba je sprejeti trenutek, ga užiti, in ga spustiti. Če to doživetje ostane v tebi, te to dvigne, tisti občutki so ključni. In na tem dvigu moraš ostati. To velja za kar koli: tudi če nekaj dobrega poješ in se imaš "fajn", ampak potem tega ne boš več doživel, in kaj boš zdaj: nonstop jamral, kako je bilo takrat "fajn"? To je neumnost.

Prej ste rekli, da je zdaj zelo pomemben del vašega življenja dotik. Vso vašo kariero pa je bilo vaše glavno čutilo oko, ki je igralo ključno vlogo pri vaši fotografski karieri in delu na televiziji. Tehnološki napredek na tem področju je bil v zadnjih 40 letih izjemen. Recimo fotografija je prešla v popolnoma novo obdobje: tako tehnološko kot sicer: nekoč se je z njo ukvarjala peščica, zdaj fotografiramo vsi. Kako gledate na ta razvoj?

Vse svoje stvari sem delal na film. Vsa ta nova tehnologija je pač drugačna, z njo se da narediti marsikaj, samo to novo tehnologijo uporabljajo za to, da stvari spreminjajo iz realnosti v nekaj drugega. S temi modernimi tehnikami lahko narediš, kar hočeš. Z njimi lahko ustvariš na računalniku kar koli hočeš, obstaja tisoč trikov. To je igranje, ki ni povezano z realnostjo. Če vi snemate en dokumentarni film ali slikate dokumentarno, potem iščete moment življenja, neko živost, ki se je nekje zgodila. Toda s temi sredstvi lahko, če se izrazim po domače, to dejansko tudi narišete. A zame to ni isto. Meni se zdi to pač "kr neki". Ljudje, tudi številni umetniki, moderni slikarji, izkoriščajo te impresivne tehnične možnosti mnogokdaj preprosto zato, ker nimajo česa povedati.

Vaš fotografski opus je zelo velik. Kako ste sploh izbrali fotografije za knjigo, v kateri ste "obredli" dobršen del sveta in kako ste se sploh lotili pisanja?

To je bil dolg proces. Nekako pri 40 letih se mi je zazdelo, da sem tako zrel, da lahko kaj rečem in kaj napišem. Prej sem, bolj ali manj, svet samo gledal in se učil. Ko se je to začelo, sem si začel zapisovati misli na papirčke, v knjige, zvezke, prtičke. In to sem začel potem urejati, kar je trajalo dolgo časa. Iz kratkih misli so potem nastali daljši zapisi in ko je bilo vse to urejeno, sem šele začel razmišljati, ali bi bila to knjiga. In potem sem si moral odgovoriti tudi na vprašanje: zakaj sploh knjiga? Rekel sem si, in to piše tudi na ovitku, da bi imela ta knjiga smisel, če bi zmogli bralci vzpostaviti neki notranji dialog med tem, kar razmišljam jaz, in tem, kar razmišljajo oni. To je bilo potem moje vodilo pri pisanju knjige.

Na televiziji ste delali dolga desetletja, sodelovali ste tudi pri snemanju številnih slovenskih filmov. Impresivni projekti. Kako se spominjate oz. če primerjate začetke vašega dela s koncem vaše filmske kariere?

Imel sem srečo, da sem se zelo kmalu začel ukvarjati z igranim filmom in kar nekaj let se je produciralo igrane filme. Zraven sem bil že pri prvem igranem filmu, ki so ga posneli na televiziji. Začetki so pač, kakršni so, saj nihče izmed nas ni imel ustrezne šole, o televiziji kot mediju smo pa na začetku vedeli bore malo. Če bi o tem novem mediju vedel na začetku toliko, kot vem danes, bi bila moja pot verjetno precej drugačna. Zagotovo pa ne bi bila tako vznemirljiva.

Po kom ste se zgledovali?

Lahko rečem, da je bil moj zgled Tarkovski. Režiser, ki se je dobro zavedal, kako pomemben del filma je slikovna pripoved kompozicije, barvne skale, kontrastov, svetlobnih vzdušij. Nekje sem zapisal, da bi bil z veseljem vajenec v njegovi ekipi. Poznavanje kompozicije, barvne in svetlobne, mi je zelo koristilo pri delu. Pa občutek za estetiko. Potem se je pa treba seveda učiti. Slika je statična kompozicija, film pa dinamična. Direktor fotografije je tisti, ki s svetlobnimi efekti ustvarja vzdušje, ki naj bi gledalcu posredovalo enako sporočilo kot scenarij. To pa se skozi prakso učiš. Kakšen učinek ima posamezna luč, kje mora biti tema, senca ali prežarjenost. Učna doba je kar dolga, če ne hodiš v šolo, in pri nas je takrat ni bilo. Moj mlajši bratranec Vilko Filač pa je že imel možnost šolanja na praški filmski akademiji in se je številnih stvari naučil veliko hitreje.

Spet druga zgodba pa je, kaj ti potem temu znanju dodaš sam. Tudi režiserji takrat o sliki niso vedeli veliko in ji tudi niso podelili pozornosti, ki bi bila potrebna. Veliki filmski režiserji praviloma dajejo velik poudarek sliki, se posvečajo vsakemu detajlu. Naši režiserji so se večinoma ukvarjali z igralci, ti si pa posnel, kakor si pač posnel. Včasih si zadel, včasih pač ne. Pri nas kakovostni scenaristi praktično ne obstajajo, pisatelj ne more biti scenarist. To je druga zgodba, drug medij. To ni isto. V bistvu sem res celega sebe uspel izraziti v avtorskih dokumentarnih filmih. Pa tudi televizija je kmalu izgubila voljo za snemanje filmov, kot sta Cvetje v jeseni in Boj na požiralniku.

Če se dotakneva vaših dokumentarnih filmov. Imeli ste možnost, da ste lahko posneli dokumentarne filme o svojih potovanjih, kjer ste imeli dejansko vse vajeti v svojih rokah.

V njih je več mene kot kjer koli drugje. Vendar pa ni bilo lahko, ker sem bil vendarle na delovnem mestu snemalca. Če se mi je zdelo, da bi rad o neki deželi naredil dokumentarni film, sem moral do urednika in sem moral povedati, kaj bi rad naredil. In od posameznega urednika je bilo potem odvisno, kaj se bo zgodilo. So bili uredniki, ki so verjeli, da bom naredil gledljiv film, in so rekli ja. Potem pa se je v nekem trenutku urednik zamenjal in kar naenkrat - ne glede na to, da sem imel za sabo že posnete dokumentarne filme z odličnimi kritikami - nisem bil več dober in nisem dobil zelene luči.

Ko sem šel prvič v Indijo, sem moral k uredniku zunanjepolitične redakcije na zaslišanje. O Indiji sem veliko vedel, ker sem o njej veliko bral. In kaj se je zgodilo? "Kje ste pa vse te podatke dobili?" so me vprašali. Jasno, niso me pustili. Nekaj let pozneje se je to toliko spremenilo, da sem dobil zeleno luč.

Kdaj gledate svoje filme in si mislite, tole bi pa zdaj drugače posnel?

Seveda. Učim se vse življenje in se bom še naprej. Tudi ko berem kakšne svoje misli v knjigi, se lahko zgodi, da bodo te čez pet let morda drugačne, ker se bom vmes kaj novega naučil o življenju. Pri filmu je enako.

V knjigi ste zapisali različne misli. Ena izmed njih pravi, da večina odraščajoče mladine ni sposobna ljubezni in da tega tudi marsikdo med odraslimi ne zmore.

Strašno rado se govori, da se dva ljubita, v bistvu pa je ta svet zelo zlagan. Od pasu navzdol ni ljubezni, temveč zgolj telesna strast, ljubezen je v srcu. Večina zelo mladih ljudi je sposobna iti v posteljo, nimajo pa pojma, kaj je ljubezen. To je dejstvo. In ljubiti človeka, ne "ljubiti" samo njegovo telo, je nekaj, česar tudi marsikdo izmed odraslih nikoli ne doseže. Tudi to je dejstvo. S tem živalskim delom človeka seveda ni nič narobe. Obstaja in mora obstajati, vendar pa mu dajmo pravo ime, a to ni ljubezen. Ljubezen je lahko zraven, marsikdaj je, velikokrat pa tudi ne.