"Človek ne sme pozabiti svoje identitete, od kod prihaja in kam sodi. Menim, da je lepo, če ostaneš tisto, kar si, ob tem pa spoštuješ tudi druge," je v oddaji NaGlas! dejala pesnica z neverjetno življenjsko energijo, optimizmom in humorjem, ki ga ni izgubila kljub hudi preizkušnji. Slovenščine se je učila ob poslušanju radia in televizije ter branju Prežihovega Voranca.

Mirjana Šernek je kot otrok živela v majhni vasici blizu Zaječarja v Srbiji. Pri 11 letih je zaradi visokega očesnega pritiska oslepela, ampak je nadaljevala šolanje v ustanovah za slepe in slabovidne v Zaječarju in Beogradu. Njeni starši so se v Slovenijo preselili iz ekonomskih razlogov. Po zaključenem šolanju v Beogradu je za njimi prišla Mirjana, ki se je odločila, da bo šolanje nadaljevala v Centru za slepe v Škofji Loki in postala telefonistka.

Želela je biti neodvisna
Prvi dnevi v centru in spoznavanje tujega jezika ji niso bili lahki: "Želela sem postati samostojna, to je bila moja velika želja in zato sem se odločila za ta program. Prvi dan, ko sem prišla v Škofjo Loko, so mi fantje in punce rekle: Prišla nam je neka Bosanka iz Beograda!"

S humorjem se spominja začetnih nesporazumov
"Zavedala sem se, da jih ne razumem. Prve dneve so se dogajale različne smešne stvari, recimo, omenjali so mi zajtrk. Slovenci so resnično nori na šport, to sem vedela, verjetno radi tečejo zjutraj, in to je tisti trk v besedi zajtrk, bila sem prepričana, da gre za nekakšen tek zgodaj zjutraj. In ves čas so mi govorili veš, veš. Tile pa kar naprej perejo perilo, sem si mislila. Take stvari so se dogajale. Jezik sam se učila tako, da sem poslušala radio in televizijo. Pred tem sem si še izbrala eno knjigo, Samorastnike, in sem jih brala. Ves čas sem jih brala, vsak stavek posebej in vsako besedo posebej, ter si predstavljala, kaj določena beseda pomeni," se spominja z nasmehom.
Največja podpora je soprog Milan
Po zaključenem šolanju se je Mirjana zaposlila v ljubljanskem podjetju kot telefonistka. Pravi, da je tam, kot praktična ženska, spoznala svojega sedanjega soproga Milana, svojo največjo podporo. Danes imata dva odrasla otroka. Ne dela več, ker je tehnologija za slepe postala preveč zapletena.

Slovenščina ji je zdaj bliže
Čas si krajša s pisanjem. Nedavno je izdala svojo prvo zbirko poezije Zate v slovenščini, ki ji je trenutno bliže, čeprav je v zbirki tudi nekaj verzov v srbščini: "Človek ne sme pozabiti svoje identitete kot tudi, od kod prihaja in kam sodi. Menim, da je lepo, če ostaneš tisto, kar si, in da spoštuješ tudi druge. Zato sem ponovno začela pisati v srbščini. Pripravljam že drugo zbirko in tam bo več pesmi v srbskem jeziku."
S petjem gre laže
Poleg pisanja poezije zdaj 55-letna Mirjana obožuje petje in na promocijah svoje zbirke redno zapoje, ker meni, da gre glasba z roko v roki: "Obožujem petje, to me toliko izpolnjuje, to je moje življenje, to sem jaz. Rada pojem našo starogradsko glasbo, sevdah, zimzelene slovenske. Ljudje se sprašujejo, kako Srbkinja poje slovensko glasbo, mene pa to potem še bolj potegne."

Nepopravljiva optimistka in humoristka
Njena velika želja je, da uglasbi eno izmed svojih pesmi in jo sama odpoje, čeprav zato trenutno nima finančnih sredstev. Mirjano žene ogromna življenjska energija in neusihajoči optimizem, zato smo prepričani, da ji bo tudi to nekega dne tudi uspelo. V življenju ji ni bilo postlano z rožicami, ampak ji je uspelo, da s pomočjo svoje družine, zadeve obrne na svetlo stran: "Gre za pozitivno energijo, za ogromno voljo do življenja, do samostojnosti, to me je vedno nekako potiskalo in postavilo na noge. Tudi moja družina, prijatelji, vsi tisti topli resnični objemi, ki mi pravijo: Vse bo že dobro! To je tisto, kar človeka dvigne."