Leta 1611 je Peter Paul Rubens v nekem pismu pisal, da je moral "zavrniti več kot sto slikarskih vajencev", ki so želeli delati v njegovi delavnici. Morda je nekoliko pretiraval. Prav dosti pa vendar ne, saj je bila ta izjava podana prav nekje sredi tako imenovanega Rubensovega stoletja, ko je Peter Paul Rubens veljal za enega največjih evropskih slikarjev; in veljal je tudi za enega najčastitljivejših mož, ki se je v diplomaciji znašel skoraj tako dobro kot v slikarstvu. Rubens je prav gotovo ključno ime razstave, ki v hamburškem Bucerius Kunst Forumu predstavlja slikarstvo Antwerpna 17. stoletja. Tudi Jacob Jordaens in Anthonis van Dyck, katerih imeni prav tako stojita v naslovu razstave, sta namreč na pota slikarske slave stopila kot vajenca pri Rubensu.
Slikajte Biblijo, in to jasno v sporočilu in realistično v slogu
Ta čas ni bil le nekako na sredi Rubensovega stoletja, ampak tudi sredi osemdesetletne vojne ali nizozemske vojne za neodvisnost, ki je močno zaznamovala baročno umetnost Antwerpna in že omenjenih in na razstavi v fokus potisnjenih Rubensa, van Dycka in Jordaensa. Vsaj tisti segment del na razstavi, ki se naslanjajo na Biblijo, je namreč nastal kot del programa španske linije Habsburžanov in njim podrejenih oblastnikov, ki so v Antwerpnu po spodletelem nizozemskem uporu s središčem prav v tem mestu skušali čim prej odstraniti sledi protestantizma. Če so katoliški Habsburžani, za katere je mesto osvojil Alessandro Farnese, grof Parme in Piacenze, protestantskim prebivalcem Antwerpna dopustili dve leti, da v mestu pred izselitvijo še uredijo vse svoje poslovne zadeve, pa so se v obnovo kulturnega blišča mesta vrgli nemudoma.
Rubens se je zaradi vesti o materini bolezni iz Italije že vrnil v Antwerpen, ko je gosposka v Antwerpnu po poročanju jezuita Famiana Strade govorila nekako tako: "Vzvišeni Marijin tempelj, nekoč znamenit zaradi svoje mogočne veličine, zaradi bogatega okrasja, zaradi okrasja, posvečenega naši stari veri, zaradi pobožnosti svojih ovčic in zaradi števila čudežev, ki so se v njem dogodili, ponuja pogledom vernikov po grobem besnenju krivovercev kaj beden pogled." Po naročilu svetnih in posvetnih gospodarjev tako imenovane Španske Nizozemske, ki so hoteli deželo tudi v umetnosti jasno razločiti od uporne nizozemske republike, ki je nastala z uporom Viljema Oranskega, so Rubens in drugi slikarji naredili niz religioznih slik po določilih Tridentinskega koncila (1545-1563). Objokovanje Jezusa Kristusa Anthonisa van Dycka ali pa Jordaensova Molitev pastirjev tako sledita navodilom, naj bodo slike z versko tematiko jasne v sporočilu in realistične v slogu. Prav posebno zanimive v tej programski umetnosti pa so bile upodobitve mučenikov s svojo do tedaj neprimerljivo plastičnostjo v izrazu trpljenja in grozljivosti dogajanja.
Naj se vidi, da je portretiranec častitljiv
Poleg protireformacije je bil drugi pomemben impulz baročnega slikarstva v Antwerpnu razkošna dvorna kultura oziroma način življenja na dvoru, ki so ga privzemali tudi antwerpenski trgovci. Njihova nečimrnost se je najbolje izrazila v portretih, ki naj bi podajali imenitnost portretirancev in na katerih so morali celo otroci biti upodobljeni kot resni in zaupanja vredni bodoči dediči družinskega bogastva in ugleda. Predvsem van Dyckovi portreti so za več stoletij zaznamovali evropsko portretno slikarstvo.
Sicer pa so na razstavi, na kateri si do 19. septembra lahko ogledamo dela iz zbirke antwerpenskega muzeja lepih umetnosti, na ogled še slike, v katerih se izraža zanimanje antwerpenske inteligence za antiko. Čeprav je bilo to obdobje protireformacije, je veliko vplivnih Antwerpenčanov sledilo idejam renesančnega humanizma. Radoživo so odkrivali antiko in prisegali na kredo studia humanitatis. Antika je na novo oživela, a oživela je drugače kot v renesansi, saj so protagonisti antičnih mitov postali bolj človeški, bolj podobni običajnemu človeku. Na novo pa je oživela tudi narava, ki je postala tudi zaradi pričevanj popotnikov bolj eksotična, 'večja' in mogočnejša.
Antwerpensko slavje 5. junija 1648
Peter Paul Rubens, ki si je kot diplomat tudi sam prizadeval za pomiritev strasti med katoličani in protestanti je umrl leta 1840. Ni dočakal vestfalskega miru, za institut verske svobode v Evropi tako ključnega dogodka. Izročilo njegovega slikarstva in delo njegovih učencev je seveda živelo naprej. Vseeno pa kot za razstavo Rubens, van Dyck, Jordaens – barok iz Antwerpna pomemben datum in kot njeno zgornjo časovno zamejitev navedimo datum 5. junij 1648. Takrat so namreč množice drle na veliki antwerpenski trg Grote Markt. Postavili so ogromen oder z arkadami, stebri in timpani in tam so proslavili konec tridesetletne vojne, ki je bila ena izmed spodbud za programsko slikarstvo flamskega baroka.