Verjetno sem zaljubljen v sevdah, svoj odnos do tradicionalnega glasbenega izročila Bosne in Hercegovine povzame slovenski kantavtor Vlado Kreslin.

Sevdah je spoznaval skupaj z mladimi begunci iz skupine Vali, ki so vadili na Vodnikovi domačiji v Ljubljani in jim je s svojo nevladno organizacijo MOST psihosocialno pomoč nudila Eva Strmljan Kreslin. Sledili so nastopi v Mladinskem gledališču, pozneje tudi v Križankah. Vlado Kreslin se je udeležil tudi številnih dobrodelnih koncertov, tudi v takratnih begunskih centrih po Sloveniji. Bil je tudi na humanitarnem koncertu v hotelu Slon v Ljubljani, kamor sta iz takrat še obleganega Sarajeva prišla Davorin Popović in Kemal Monteno. A kot nam je Vlado Kreslin dejal v intervjuju, je bil "sveti koncert" v Ljiljanu, v Sarajevu, takoj po vojni, kamor so ga prišla poslušat največja imena bosanskih glasbenih odrov. Počaščen je bil tudi z vabilom, da Žute donje zapoje pred sarajevskim občinstvom skupaj z Indeksi, na prvem velikem koncertu po vojni v Bosni in Hercegovini.

Pogovoru z Vladom Kreslinom lahko prisluhnete v oddaji NaGlas! (oglejte si jo v videu na začetku novice!), njegov nastop v Sarajevu skupaj z Davorinom Popovićem in Indeksi pa je na voljo spodaj, kjer boste našli tudi najnovejši duet Vlada Kreslina s pionirjem novega sevdaha Damirjem Imamovićem.

Vlado Kreslin, ste zaljubljeni v sevdah? Kako in kdaj se je začela ta ljubezen?
Verjetno sem zaljubljen v sevdah. Zakaj je človeku neka glasba bližja, zakaj mu je všeč, je težko reči. Zakaj sta ti všeč bluz in sevdah, verjetno vse izvira iz tvoje preteklosti, iz tvojega otroštva. Moje prvo bližnje srečanje s sevdahglasbo je bilo v Banjaluki, ko sem bil v vojski. Sem bil pevec skupine v domu JLA, ker mi je polkovnik nekoč rekel, da tukaj sicer nihče ni pel tuje glasbe, da pa jaz lahko ("Ovde se još strana muzika nije svirala ni pevala, ali ti možeš"). Pel sem šlagerje, čedalje bolj rock, začel sem s Tomom Jonesom, pa s Hendrixom čez dva tedna, imeli pa smo še enega pevca in še enega harmonikarja. Oni pa so sevdah igrali in peli, ena "runda" oni, ena mi. Ta pevec mi je dejal: "Vlado, sam tvoje muzike ne poznam, ampak mi je všeč." Odvrnil sem mu: "Meni pa je všeč to, kar ti špilaš na harmoniki." Potem pa sem se vrgel v romsko glasbo, pa sem posnel Rožo, s Šukarji smo začeli delati ... V času obleganja Sarajeva sem nato nastopal po begunskih centrih po Sloveniji, pa se je izkazalo, da je te nastope organiziralo neko mlado dekle, ki mi je potem dejalo in predlagalo, da so na Vodnikovi domačiji otroci, mladi, deca, ki pojejo te sevdalinke, in naj jih grem pogledat. (nasmešek)

Govoriva o vaši ženi Evi Stremljan Kreslin. Prav vi ste sevdah približali slovenskemu občinstvu: kar nekaj sevdalink, med njimi Žute dunje oziroma Voljelo se dvoje mladih, ste posneli na zgoščenko Vsi enaki leta 1996. Sevdalinke ste peli tudi v Križankah. Kako vam je uspelo razbiti stereotipe?
Ne samo v Križankah, začeli smo v Mladinskem gledališču, imeli smo kar nekaj dobrodelnih nastopov, Križanke so prišle pozneje. Še pred tem pa smo nastopili v Sarajevu, v Ljiljanu, nekdanjem Domu JNA, kjer sem nastopal tudi 15 let prej. Tja so prišli vsi: Indeksi, Merlin, Sabahudin Kurt, vsi so bili tam, tisti koncert je bil sveti koncert. Spomnim se, da je nekdo rekel Sabahudinu Kurtu: "Vas peljemo domov?" Gospod je le odvrnil: "Ne, ne, ne – po takem koncertu se moram sprehoditi, sam." Tisto je bilo res pretresljivo.

Kaj vas kot Prekmurca navdihuje pri bosanski glasbi, kulturi? Kako lahko nekdo z ravnice začuti sevdalinko, pesem, ki je nastala v hribih in dolinah? Je žalobnost podobna?

Nekaj pa je bilo tega noter, ta bluz, absolutno, te sevdalinke so svojevrstni "relationship code", so urbana glasba. Pel sem nekaj tudi z Barcelona Gipsy Klezmer Orchestra, oni pojejo ta 'španski sevdah'… Potem so prišli Žute dunje, Križanke seveda, imel sem pa tudi to veliko čast, da sem zapel Žute dunje v Zetri z Indeksi.

Gre za veličasten koncert 1. decembra leta 2000, prvi veliki koncert po koncu vojne v Bosni in Hercegovini, na katerem so prvič skupaj nastopili vi, Indeksi, Đorđe Balašević ... Bosanci so vas vzeli za svojega, kajne?
Da. Ko pridem v Sarajevo, če taksistom omenim, da sem pel v Ljiljanu, mi rečejo: "A, vi ste Slovenec, ki poje sevdalinke." ... In me vozijo zastonj.

V dokumentarnem filmu Mirana Zupaniča Poj mi pesem smo videli tudi vaš nastop v Španskih borcih, kjer ste zapeli svedalinko. A zdaj se je sevdalinka naselila tudi v osrednjo slovensko kulturno ustanovo, Cankarjev dom. Kako so se Slovenci zaljubili v sevdah?
Že vrsto let imamo festival Druga godba, kjer se že ves čas spodbuja spoznavanje glasb sveta, ogromno glasbenikov z Balkana je že nastopilo skozi vsa ta desetletja … Bili so Vali, bil je Kemal Monteno z mano v Cankarju, Damir Imamović, pa še Plavi orkestar so bili moji gosti nekoč ...

Omenili se Damirja Imamovića, še enega vašega glasbenega prijatelja, ki bi moral imeti koncert v Ljubljani. Damir Imamović je eden izmed pionirjev novega vala v sevdahu, vnuk legendarnega izvajalca sevdalink Zaima Imamovića, tudi njegov oče, pred kratkim umrli Nedžad Imamović, je bil znan pevec sevdalink. Kako je prišlo do vajinega dueta z Damirjem Imamovićem?
Njegov deda je legenda. Mislim, da sem šel na Damirjev koncert ... Večina teh sodelovanj so glasbeno-srčna, to moramo vedeti; potem sva se spoprijateljila, on je k meni prihajal domov v Ljubljano, videvala sva se v Sarajevu. Potem se je porodilo nekoč, da sva posnela pesem Vlado i Dado, jaz sem bil njegov gost v Sarajevu na njegovem koncertu in obratno. Sva sopotnika.