Po scenariju antologijskega slovenskega komediografa Toneta Partljiča so v Uredništvu domačih filmov in nadaljevank posneli satirično televizijsko komedijo Kandidatka in šofer; režiral jo je Vinko Möderndorfer, premierno pa bo na sporedu 30. decembra 2009 ob 20.05 na 1. programu Televizije Slovenija.

'Pa kaj bo baba v politiki?'
V manjšem slovenskem kraju se pripravljajo na volitve. Na poziciji je LSDS, stranka, ki se zavzema za enakovredno zastopanost moških in žensk v politiki, česar pa v majhnem kraju ni lahko doseči. Izvoljenega poslanca Klinca (Aleš Valič) morajo obdržati, radi pa bi mu v parlamentu dodali še enega. Težavo z 'žensko kvoto' reši prebrisani vodja kampanje (Borut Veselko), ki svojo staro znanko in simpatijo, frizerko Ditko (Barbara Cerar) pregovori, da bo neusmiljeni predvolilni boj 'čisto zabavna reč'. Seveda veljaki LSDS-a vedo, da njihova 'nova kolegica' nima niti najmanjše šanse za zmago – a žal so si izbrali napačno marioneto. Ditka, ki njihovega pokroviteljskega ponosa ne prenaša najbolje, sklene kandidaturo vzeti zares. In čeprav v politiki ni ravno podkovana, je brez dlake na jeziku, pa tudi s prilizovanjem volivcem ne izgublja časa. Kmalu ji ostane le še en sam zaveznik: 'sponzorski' šofer Denis (Aljaž Jovanovič), zanesenjaški in vanjo vse bolj zaljubljeni romantik - a kaj, ko grozi, da bo ravno Denis s svojo nepremišljenostjo ogrozil še tisto malo možnosti, ki jih naša junakinja na volitvah sploh ima ...

Vse politične opcije so v svoji biti enake
Dodatno težo daje zgodbi gledalčeva zavest, da ima Partljič prvoosebne izkušnje o tem, kako deluje kolesje politične mašinerije. “Videti je , kot da sem imel v mislih predvsem LDS, saj ima stranka podoben logotip. A ta logotip LSDS je absurden: združuje desnico in levico, Slovensko demokratsko stranko na eni in socialne demokrate na drugi strani. Kajti vse politične opcije so po moji izkušnji enake. Je pa res, da sem razmere v LDS malo bolj poznal,” priznava Partljič.

“Primer teh “ženskih kvot” je zrasel prav v takratni LDS. Z Vero Kozmik, Viko Potočnik, Milico Antič in tako dalje smo imeli zelo močno žensko sekcijo, ki so zahtevala enakovredno zastopanost na listah. Moram povedati, da so se mi takrat kolegi iz Prekmurja, kjer sta bili morda dve ženski na vseh listah, pritoževali, da ne bodo mogli niti vložiti liste, če ne najdejo ženskih kandidatk. In potem so iskali take, kot je naša junakinja. Z menoj je na podoben način v Mariboru kandidirala Alenka Pinterič – zato smo jo kot nekakšen simbol vključili v Kandidatko in šoferja. Ko je hodila z menoj na konvencije, so jo spraševali, kaj bo počela v parlamentu, če že celo življenje poje. “Ja,” je rekla, “bom pa še politikom v Ljubljani zapela svoje!“ In so ji vsi ploskali – pa nisem imel občutka, da o politiki razume kaj dosti več kot to. Ni bila izvoljena, a bila je original – in nekaj takega sem imel v mislih, ko sem pisal to igro.“

Malce obrušeni robovi satiričnih bodic
Partljič, ki je na včerajšnji premieri Kandidatko in šoferja videl prvič - v Möderndorferjevo delo se, kot je povedal, ni hotel vmešavati - je bil po projekciji vidno ganjen. “S filmom sem zelo zadovoljen – pa tudi presenečen, da je režiser, ki velja za človeka, ki zna pokazati brutalnosti, precej grobo politično satiro malo omilil in v njej naredil proistor za človeško iskrenost. Šofer Denis je (vsaj pri meni) na začetku popolno teslo, ki se iz Ditke dela norca, in šele nekje na sredini začuti, da je ona dragocen človek. Vinko pa ga je kot takšnega postavil v film in mislim, da smo samo pridobili. Zelo sem zadovoljen z režiserjevim delom in tudi z dramsko redakcijo.”

Komedija: žanr, ki bi ga bilo treba jemati resneje
Kljub temu pa avtorja moti kontekst, v katerem se (pre)pogosto znajdejo njegove tv-igre. V zadnjih letih je napisal že dve podobni in obe sta bili na programu 31. decembra. Uvrstili so ju v zabavni program, rekoč, da je politična satira preostra in da bo v tem „štosnem“ programu ostala prikrita. "Tak odnos do slovenske komedije, za katero govorimo, da je premalo, se mi zdi skoraj žaljiv. Med Slake in Avsenike – pa ni z njimi čisto nič narobe – to preprosto ni sodilo. No, zdaj smo napredovali do 30. decembra, se mi pa zdi (in oprostite samovšečnosti, kajti tukaj ne gre le zame), da bi si nova slovenska tv-igra zaslužila elitni termin. O zabavnem programu TV Slovenije imam skrajno slabo mnenje, o informativnem in umetniškem, zlasti o dramskem, pa mislim samo najboljše. Letos na televiziji ni bilo slabe slovenske igre – upam, da vključno z mojo. Upam.”

Pravila dobre zgodbe v politiki (žal) ne veljajo
Sicer pa si Partljič ne dela utvar glede tega, da bi se taka “Ditka” v resničnem življenju res tako zlahka znašla v parlamentu. “Politika je sicer veliko bolj brutalna, malo je prostora za šalo – meni, ki sem humorist, so redno govorili, naj se hecam doma, ne pa v službi.”

Pa je škandal žgečkljive narave res najhitrejša pot do publicitete in s tem prepoznavnosti? “V naši zgodbi sicer je seksualen škandal, a sta akterja iskrena, zato tudi upam, da bo publika na njuni strani. V resničnem življenju taka punca, kot je Ditka, ne bi imela realne možnosti za izvolitev. Sam sem bil štirikrat na volitvah in ne bi se več šel tega – že zaradi kampanje ne. Kaj šele, če imaš poleg kampanje redno službo, ali pa da ti rečejo, da je to tako ali tako Sizifovo delo in nimaš resnih možnosti za zmago! Kandidatka in šofer je prijetna, šaljiva zgodba - politika je veliko bolj kruta.”