l Anton Tomaž Linhart? Kaj je naredil za slovenski jezik in slovenstvo? In kaj se 220 let po njem z našim jezikom dogaja? Ali ta doživlja svoj razcvet ali zaton?" – vse to so bila vprašanja, zastavljena na simpoziju 220 let po Linhartu.

Udeleženci simpozija Malden Dolar, Oto Lutar, Marko Stabej in Jože Vogrinc so se zbrali na pobudo Andreja Rozmana – Roze, ki trenutno pripravlja predstavo ATL 220 ali Neznani Linhart, posvečeno prav Linhartu, prvi slovenski komediji in boju slovenščine za svoje mesto v Linhartovem srcu. Predstava bo premiero doživela sredi oktobra v Cankarjevem domu, na oder pa postavlja najmlajšo generacijo igralcev.

Odpiranje univerzalnega prostora
O Linhartu vemo marsikaj, obenem pa skoraj ničesar; vemo, da je avtor prve slovenske komedije Županova Micka, nastale na podlagi komedije Die Feldmühle nemškega dramatika Josefa Richterja, in druge slovenske komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, prirejeni po Beaumarchaisovi satiri Veseli dan ali Figarova svatba, ki je, kot je v svojem prispevku povedal Mladen Dolar, veljala za zelo revolucionarno komedijo in bila zato marsikje prepovedana (menda naj bi celo Napoleon izjavil, da je to delo kot revolucija v akciji). Linhart pa je, kot pravi Dolar, svojo neizmerno duhovno prostost izkazal prav s tem, da je sledil tujemu zgledu in ta tuji model prestavil v Slovenijo in s tem tedanjo deželo Kranjsko izenačil s tedanjim Parizom, in dokazal, da Beaumarchaisov model – nabit z uporniškimi idejami – velja tudi za kranjsko podeželje in kranjskega človeka, ter nam ta način odprl univerzalni prostor tistega zgodovinskega trenutka.

Linhart torej ni zgolj prepisovalec tujih del, kajti Linhartova izvirnost prevoda je prav v doslednem epigonstvu, ker je z njim tedanji slovenski prostor postavil v središče tedanjega evropskega dogajanja in ni ostal na lokalni, zakotni, podeželski ravni.

Čas, ko je Ljubljana imela 10.000 prebivalcev
Oto Lutar je v nadaljevanju poudaril tri ključne točke, ki vodijo k razumevanju Linharta. "Poznati moramo njegov izvor, vsaj približno si moramo predstavljati, kaj je sredi 18. stoletja pomenilo živeti v provincialnem mestu, kot je Ljubljana, in končno, vedeti moramo, zakaj in na kakšen način so nekateri kranjski meščani in njihovi cerkveni oz. plemiški meceni razumeli/se zanimali za lokalni jezik, kulturo oz. kulturne vplive. Zdi se mi, da je ta način mogoče lažje spremljati Linhartov razvoj od svetovljanskega romantika do narodnega svetovljana."

Po besedah zgodovinarja Lutharja je današnje poimenovanje Linharta kot predstavnika slovenskega kulturnega nacionalizma preveč določujoče, če ne kar zmotno, saj Zoisov krog, kot je pojasnil, nikoli ni imel nekega nacionalnega programa, pač pa je njihovo razsvetljensko razmišljanje seglo širše. "Če poleg tega vemo, kje se je šolal, kaj in za koga je delal in kakšne knjige je bral, na koncu tudi lažje razumemo, zakaj velja njegov Poskus zgodovine … za prvo pravo zgodovinsko študijo o preteklosti Slovencev in njihovih prednikov od naselitve do 18. stoletja."

Drznost in občutek za jezik
Linhart, rojen leta 1756 v Radovljici, se je sprva šolal v domačem kraju, nato na jezuitski gimnaziji v Ljubljani, potem pa je za kratek čas vstopil v stiški samostan, ki ga je raje zamenjal za nadaljnje šolanje na Dunaju. Med drugim je bil v službi arhivarja pri škofu Herbersteinu, pozneje je bil tudi gubernijski tajnik, predvsem pa je bil zaslužen za odprtje tedanje licejske knjižnice. Poleg tega, da je napisal prvo igro v slovenskem jeziku, jo je tudi postavil na oder – glavno vlogo Micke je odigrala njegova žena Jožefina Detel –, da je komedija dejansko prišla med ljudi, ki tedaj niso bili vajeni poslušati slovenske besede iz javnega prostora.

V tistem času pravilni slovenski jezik še ni obstajal, kar veliko pove o Linhartovem pogumu, drznosti in silnem občutku za jezik, s katerim je ustvarjal v prirejeni slovenščini. Prav tako je tedaj veljalo, da sta slovenski in nemški kulturni prostor eno, njuno ločevanje pa se je začelo šele po letu 1848.

Vračanje k linhartovski bipolarnosti
Marko Stabej je med drugim opozoril tudi na to, da je bil Linhart sam razpet med dvema poloma; leta 1785 je svojemu prijatelju Martinu Kuraltu pisal, da si človek ne želi prevoda celotne Biblije, saj dvomi, ali branje Svetega pisma lahko koga osrečuje, kot Kranjec in ljubitelj jezika pa seveda meni drugače. Dodal je še, "da se ob resničnem in navideznem povečanju osebne svobode, ob stvarni in digitalni prihodnosti in vse večji kapitalski in potrošniški vklenjenosti" ponovno vračamo v "območje linhartovske bipolarnosti". Opozoril pa je tudi na razlike med dejansko vsakodnevno rabo slovenščine in jezikom, ki živi v akademskih krogih. Ta dva pogosto nimata pravega stika, čeprav bi ga potrebovala.

Jože Vogrinc je poudaril, da v Zoisovem krogu niso bili literati, pač pa osrednje osebnosti, ki so oblikovale tedanje politično, družbeno in kulturno dogajanje. Večina je obvladala od tri do štiri jezike, pri čemer so se zavedali tudi pomena slovenskega. Po Vogrinčevem mnenju nam Linhart tudi danes postavlja vprašanje, kako biti medkulturni, večjezični, a hkrati ohranjati in ceniti slovenščino.

"Ali smo glede rabe lastnega in drugih jezikov za samostojno rabo uma v zadnjih 220 letih zares napredovali? Prepričljivejši dokaz tega, da je slovenščina uradni jezik v Sloveniji, je po mojem mnenju to, da je jezik šole na vseh ravneh in da je po slovensko mogoče govoriti tako o najnovejših dognanjih fizike ali biologije kakor o najsubtilnejših vprašanjih filozofije, humanistike in družboslovja ali pa pisati katero koli zvrst literature. Celo v filmu je mogoče slišati slovenščino, ki ne zveni kot deklamacija na proslavi za Prešernov dan," je med drugim premišljeval Vogrinc.

In usoda …?
Kakšna usoda čaka slovenski jezik, je po vsej verjetnosti predvsem kompleksno vprašanje, ki pa marsikatero vzporednico najde v času razsvetljenstva in Linhartu. Večjezična vzporednost je v našem prostoru že od nekdaj; iz nemškega jezika smo prešli na tedanji srbohrvaški jezik, danes pa naša življenja v marsikaterem pogledu kroji angleščina, tako v vsakdanjem življenju kot tudi v akademskih sferah, kjer brez tega jezika ne gre. Se je temu smiselno upirati in za vsako ceno pridigati o (o)čiščenju jezika ali pa dejstvo sprejeti in ob tem dobro poskrbeti za lasten jezik? Na primer za ničnim davkom na knjige. In zavedanjem, da lasten jezik ohranjamo le, če skrbimo za njegov razvoj.