Danes morda ime Jennifer Jones ni tako znano, kot so imena njenih igralskih kolegic iz let neposredno po drugi svetovni vojni Ave Gardner, Rite Hayworth ali Grace Kelly, vendar pa je bila Jonesova ena pri kritikih najbolj cenjenih igralk. To nenazadnje potrjuje oskar za naslovno vlogo v filmu The Song of Bernardette (Pesem svete Bernardke) režiserja Henryja Kinga, poleg te nagrade pa še štiri nominacije za oskarja.
Niz porok - mana za rumene časopise
Jennifer Jones je bila pravzaprav 'popolna zvezda', saj je predvsem na začetku kariere redno polnila tudi stolpce 'tračarskih' časopisov. Povod za to so bile predvsem njene zakonske zveze. Več teh. Jonesova se je najprej poročila z igralskim kolegom Robertom Walkerjem, pozneje ga je zamenjala za svojega promotorja Davida O. Selznika, po njegovi smrti pa se je poročila z ustanoviteljem vodilnega umetnostnega muzeja v Pasadeni Nortonom Simonom.
Kot v transu je zrla v palico
Med zvezde 'prvega razreda' se je Jennifer Jones prebila po uspešni vlogi svete Bernardke, dekleta, ki naj bi leta 1848 imelo več videnj device Marije v Lourdesu. Zgodbo o tem, kako je Jonesova dobila vlogo, je sicer že leta 1982 umrli režiser Henry King večkrat povedal. Spominjal se je, da je v ožjem izboru za vlogo Bernardke ostalo še šest igralk, ki so se morale v končnem preizkusu osredotočiti na palico. Pet igralk se je menda odlično odrezalo, saj so v palico zrle z vso pozornostjo, a le šesta, Jonesova, je delovala, kot da bi imela videnje. Vloga je bila seveda njena.
Zadnji film je Jennifer Jones posnela leta 1974. To je bil film The Towering Inferno, v katerem je igrala še vrsta zvezdnikov, od Steva McQueena, Faye Dunaway, Richarda Chamberlaina, Paula Newmana do Williama Holdena in Freda Astaira. Za to zadnjo vlogo v drami o slabo zgrajenem nebotičniku je Jennifer Jones prejela nominacijo za zlati globus. Po odhodu s filmskih prizorišč se je Jonesova izogibala hollywoodskemu vrvežu in javnosti.