Jeanne-Claude in Christo sta bila nerazdružljiva več kot 50 let; on je risal, ona se je pogajala s finančnim svetovalcem, oba pa sta si zamišljala velikopotezne projekte ambientalne umetnosti. Foto: EPA
Jeanne-Claude in Christo sta bila nerazdružljiva več kot 50 let; on je risal, ona se je pogajala s finančnim svetovalcem, oba pa sta si zamišljala velikopotezne projekte ambientalne umetnosti. Foto: EPA
Jeanne-Claude in Christo: Škrlatna vrata v Centralnem parku
Zadnji veliki projekt Jeanne-Claude in Christa je bila postavitev 7.503 škrlatnih vrat v newyorškem Centralnem parku. Foto: EPA
Jeanne-Claude in Christo: načrt za instalacijo nad reko Arkansas
Jeanne-Claude in Christo sta želela leta 2013 nad reko Arkansas postaviti instalacijo iz svetleče tkanine. Foto: EPA
Jeanne-Claude in Christo: oblečena drevesa v bližini Basla
Začetki velikih projektov Christa in Jeanne-Claude segajo v leto 1968, ko je par na četrti Documetni predstavil do tedaj največjo napihljivo strukturo brez notranjega ogrodja. Foto: EPA
Jeanne-Claude in Christo: oblečeni Reichstag
Oblečeni rajhstag velja za eno najbolje obiskanih sodobnih umetnin; ogledalo si ga je prek 5 milijonov ljudi.

Čeprav je 'ognjenoglavo' Jeanne-Claude večina poznala predvsem kot družico in muzo ambientalnega umetnika Christa, je ta vedno znova zatrjeval, da Jeanne-Claude nikakor ni le njegov 'privesek', ampak dejavna sodelavka v procesu ustvarjanja velikih umetniških projektov, kakršna je bila 'obleka' za berlinski rajhstag, na katerega se je nanašala tudi uvodna misel o enem najbolje obiskanih del sodobne umetnosti. Oblečeno stavbo nemškega parlamenta si je namreč leta 1995 ogledalo več kot pet milijonov ljudi.

Ne glede na trende, ki jih postavljajo galeristi in muzeji
Delo Jeanne-Claude in Christa, ki sta bila nerazdružljiva od leta 1958 in ki sta svojo tesno povezanost dokazovala tudi z navajanjem istega rojstnega dne (oba naj bi se rodila 15. novembra 1935), sta s svojim delom večinoma izražala prevladujoči nasprotno tendenco v polju institucionalizacije sodobne umetnosti. Njuna velika dela v polju tako imenovane 'site-specific' umetnosti, za katera sta zatrjevala, da je njihovo bistvo zgolj njihova estetika, so namreč pomenila upiranje razvoju muzejev kot institucij, ki - če se sklicujem na članek Ali sodobna umetnost sploh še potrebuje muzeje? Marine Gržinić - uravnavajo, kodirajo in strukturirajo umetnost sodobnega sveta; so manipulativne institucije, ki so skoraj brez vsake avre in ki svojo privlačnosto ohranjajo z razvijanjem "zamisli o nenehnem napredku v obliki slogov ter trendov v umetnosti in kulturi" (Gržinić). Christo in Jeanne-Claude drugače od večine sodobnih umetnikov, katerih delo pogosto nastaja 'na namig' njihovih galeristov, 'posvečenih' v omenjene trende sodobne umetnosti, nikoli nista želela ustvariti projekta po naročilu in znano je tudi njuno zavračanje možnosti, da bi na trgu prodali dele blaga, v katerega sta zavila rajhstag.

Brez prestanka sta lahko kričala drug na drugega
V strogem pomenu besede Jeanne-Claude, hčerka iz premožne francoske družine, ki se je proti volji staršev poročila z revnim umetnikom iz Bolgarije, ni bila umetnica. Vseeno je Christo vedno znova zatrjeval, da njegove umetnosti brez Jeanne-Claude ne bi bilo. Ne le, da je bila ona tista, ki se je glede njunega dela posvetovala z davčnim in finančnim svetovalcem, tudi ideje za nekatere od velikopoteznih projektov so bile njene. Kot največjo kakovost svoje žene pa je po poročanju časopisa Die Welt Chirsto izpostavil naslednje: "Brez prestanka lahko razpravljava neskončno dolgo. Kričiva drug na drugega in se kregava."
Zadnji veliki rezultat tega kreativnega disputa so bila škrlatna vrata, s katerimi sta Christo in Jeanne-Claude leta 2005 okrasila newyorški Centralni park. To je bil sklep skoraj štiridesetletnega razvijanja velikanskih umetniških projektov, ki nikoli niso bili na prodaj; denar za projekte in za poplačilo dolgov - če niso zadostovala sredstva, ki jih je podedovala Jeanne-Claude - je par sicer zbiral s prodajo skic že realiziranih projektov.

Začetek na Documenti všečne umetnosti
Na začetku niza teh del pa je stala udeležba na četrti Documenti. Razstava, na kateri sta Christo in Jeanne-Claude poleg skulpture Corridor Storefronts predstavila tudi orjaški balon, ki je veljal za največjo napihljivo strukturo brez notranjega ogrodja vseh časov, še danes velja za eno konceptualno najspornejših oziroma šibkih Document. Že ob odprtju je namreč skupina umetnikov, med katerimi je bil tudi Jörg Immendörff, protestirala proti programu, na katerem ni bilo družbenokritičnih del kot tudi ne predstavnikov tedaj (Documenta IV je potekala leta 1968) aktualnega Fluxusa, akcijske umetnosti in umetnosti happeninga. Bila je to Documenta vizualno všečne umetnosti, torej umetnosti, po kakršni sta slovela tudi Christo in Jeanne-Claude.

Naštejmo le še nekaj najbolj znanih del para, ki je od leta 1964 živel v ZDA. Konec leta 1970 sta Christo in Jeanne-Claude v ameriškem Skalnem gorovju čez neko globel obesila zaveso, leta 1983 sta z rožnato tkanino obdala 11 otokov v zalivu Biscayne, naslednje leto pa sta oblekla znameniti pariški most Pont-Neuf. Ta čas se je par ukvarjal s pripravami na veliki projekt, ki naj bi bil realiziran leta 2013. Gre za instalacijo iz svetleče tkanine, ki naj bi jo razpeli nad dolino reke Arkansas v Koloradu. Ali se bo Christo projekt izpeljal tudi po smrti Jeanne-Claude, še ni jasno. Gotovo je, da ga je smrt ženske, ki ga je spremljala pol stoletja, močno prizadela.