"Vsi bijemo svoje bitke vsak dan. V zadnjem času jih je vse več. Ljudje nimajo potrpljenja do soljudi. Zato moramo o tem govoriti. Nasilje ne sme biti tabu," pravi filmska in gledališka igralka Mia Skrbinac.

Pravkar je končala snemanje dolgometražnega filma Fantasy, ki je svojevrstno nadaljevanje nagrajenega kratkega filma Sestre Katarine Rešek - Kukle. V Lutkovnem gledališču v Ljubljani pa je pred kratkim v njeni prvi režiji zaživela lutkovna predstava z naslovom Šolski zvezek, v kateri tudi nastopa.

Mia Skrbinac je svojo profesionalno gledališko pot začela kot samozaposlena v kulturi s projekti v Lutkovnem gledališču Ljubljana, Mestnem gledališču ljubljanskem in SNG-ju Drama Ljubljana. V sezonah 2017/18 in 2021/22 je bila članica SNG-ja Drama Ljubljana, v sezoni 2019/20 pa članica Mestnega gledališča ljubljanskega. Poleg projektov v institucionalnih gledališčih kontinuirano deluje tudi na neodvisni sceni ter v filmih in TV-serijah. Z Lutkovnim gledališčem Ljubljana je sodelovala pri projektih Tajno društvo PGC (2016) in Da te ni sram (2022).

Mia Skrbinac je pred tremi leti po več letih molka za oddajo Tednik razkrila, da jo je med študijem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) dve leti spolno nadlegoval znani igralec in profesor igre Matjaž Tribušon. Prijavila ga je Univerzi v Ljubljani, AGRFT pa ga je odpustil. V oddaji NaGlas!, ki je na sporedu ob 12.30 na TV SLO 1 je Mia Skrbinac spregovorila, kaj vse se je zanjo spremenilo v preteklih treh letih. Vabljeni tudi k branju!

Rodili ste se v Mariboru, leta 1994, dve leti po tem, ko so morali vaši starši zapustiti Sarajevo. Z njima ste doma prvič spregovorili v bosanščini.
Res je. To je bil prvi jezik, ki sem se ga naučila, moj materni jezik. To je bilo naravno in normalno, saj sta oba starša iz Bosne. Tam sta končala šolo. V bosanščini sta govorila suvereno. Pogosto me sprašujejo, kako sem se lahko tako dobro naučila bosanščine in kako lahko tako dobro govorim. Navadno odgovorim, da se je nisem naučila. V tem jeziku sem spregovorila.

Pri tem vam je pomagala tudi babica, ki je prihajala v Maribor, da vas je varovala. Vi pa ste veliko poletij v otroštvu preživeli pri njej v Tuzli in pozneje v Sarajevu. Kakšno je bilo vaše odraščanje med Slovenijo in Bosno?
Babica je imela v mojem življenju pomembno vlogo. Bila je moja druga mama, včasih celo prva, saj je mama veliko delala in službeno potovala, zato je babica poskrbela za kosilo, pripovedovanje zgodb in druge vsakdanje reči. Poleti sem bila navadno v Tuzli z bratrancem Adnanom. Še danes pogosto rečeva, da sva babičina otroka. Tam sva se cele dneve zunaj igrala. Po dvorišču sva iskala zamaške od steklenic piva in jih zlagala v stolpe, nato pa vanje metala žogo. To igro sva poimenovala zamaški. Izmišljevala sva si.

Ustvarjalni ste torej že od otroških let. Takrat ste poslušali skupino Plavi orkestar, kolikor vem.
Res je. Skupina Plavi orkestar je bila del mojega otroštva, saj so jo poslušali moji starši. Saševe pesmi smo poslušali med vožnjo od Maribora do Sarajeva in Tuzle ali na morje, ki smo ga imeli najraje. Oče je poznal pokojnega Dobroto Lošića, Saševega očeta. Zelo ga je cenil. Včasih smo se tudi srečali s Sašo.

Kako pa je s sevdahom? Ga poslušate?
Zadnja leta ga poslušam. Mislim, da mora človek za sevdah dozoreti. Zdaj je postal tudi del mojega življenja. Tudi te zgoščenke smo poslušali v avtomobilu, zato sem ga poznala. Rada poslušam tudi stare sevdalinke. Danes rada poslušam tudi sevdah v izvedbi Boža Vreća in Marka Louisa. Ob tem uživam.

Ste imeli na sprejemnem izpitu na AGRFT-ju zaradi dvojezičnosti težave?
Ne, to ni bila težava. Bosanski jezik, ki sem se ga naučila, je bil na visoki ravni.

Vaši starši so visoko izobraženi.
Res je, oče je bil profesor bosanskega jezika. Zato sem imela dovolj dobre temelje, da v osnovni šoli nisem imela težav pri slovenščini. Pozneje, med študijem, sem imela več težav zaradi mariborskega oziroma štajerskega naglaševanja. Zaradi tega sem imela več težav kot zaradi bosanščine (smeh).

Pred tremi leti ste zaradi spolnega nadlegovanja Univerzi v Ljubljani prijavili svojega nekdanjega profesorja. Univerza in AGRFT sta se odzvali. Matjaž Tribušon ne predava več študentom. Na zahtevo tožilstva je ljubljansko okrožno sodišče konec leta 2021 uvedlo preiskavo proti njemu, ki pa še poteka. Kaj pa se je za vas v zadnjih treh letih spremenilo?
Veliko se je spremenilo. Govorimo o treh letih, od 27. do 30. leta, ko človek dozoreva in se tako ali drugače osamosvaja. Tudi svet nas je v zadnjih treh letih prisilil k temu, da se spreminjamo in prilagajamo novim okoliščinam. Verjamem, da smo sposobni tega, da se iz dneva v dan spreminjamo, če smo se pripravljeni z razdalje ozreti nase, samoreflektivno. Trudim se, da bi se čim bolje spoznala. Danes imam tri leta več izkušenj življenja s sabo.

In postali ste najpogumnejša ženska v Sloveniji, saj ste prvi spregovorili o nečem, kar je bila že dolgo javna skrivnost. Se je morda v vas oglasila balkanska kljubovalnost?
(Smeh.) Morda res. Verjetno. Ne vem. Takrat je marsikaj govorilo iz mene, predvsem strašna stiska. A zdaj ne bi govorila o tem. Hvala za pohvalo, vendar mislim, da je v Sloveniji veliko pogumnejših žensk, o katerih ne vemo veliko ali ne beremo pogosto.

Da, o tem ne govorijo javno. Opažam pa, da se v preteklih letih, odkar se je začelo gibanje #jaztudi, pri nas in tudi v drugih delih regije oglaša vse več žensk in nasprotuje vsem, ki nad njimi izvajajo spolno ali kako drugo nasilje. V Beogradu tudi potekajo sodni postopki zaradi spolnega nadlegovanja, ki so jih sprožile tamkajšnje mlade igralke. Zakaj je pomembno, da o tem govorimo in da te stvari niso več tabu?
Ker imam občutek, da je na svetu vedno več nasilja vseh vrst. Ne samo spolnega in ne samo nad ženskami. Nasilje je povsod. Zelo pomembno je, da to ni več tabu. Iskati moramo nove sisteme oziroma spremeniti sistem, ki dopušča, da spremljamo vojne, ki se dogajajo vsak dan, mi pa se ob tem počutimo nemočni in to samo opazujemo.

Svoje bitke ste bili vsak dan.
To počnemo vsi. V zadnjem času jih je vse več. Ljudje nimajo potrpljenja do soljudi. Zato moramo o tem govoriti. Nasilje ne sme biti tabu.

Postaviti moramo meje.
Tako je.

Pravkar ste končali snemanje filma Fantasy, celovečernega filma, ki je nadaljevanje filma Sestre, v katerem ste prav tako nastopili. Igrali ste mlado dekle iz priseljenske družine v Sloveniji. Tudi ona kljubuje običajnim stereotipom. Kako bi opisali to vlogo in film, v katerem ste igrali?
Snemanje z ekipo in režiserko Katarino Rešek - Kuklo, njenim možem, direktorjem fotografije Lazarjem Bogdanovićem, in vso ekipo, ki je pri projektu sodelovala več let ... Film smo pripravljali od filma Sestre, pet ali šest let. Ta izkušnja je bila ena od najlepših in tudi najtežjih v moji nekajletni karieri. Igram mlado žensko, ki ne ustreza stereotipom. Upam, da to danes čuti vse več žensk. Stereotipi so zastareli in skregani z realnostjo, zato se lahko z njo marsikdo poistoveti. Njena tema je življenje priseljencev, vključevanje v tukajšnje okolje, skozi zgodbe njenih staršev in težkega obdobja odraščanja. Pri tem sem imela več sreče, kot je je imela v filmu Jasna. Vendar se lahko z njo poistovetim. Z nekaterih vidikov mi je bilo zato lažje, z nekaterih tudi težje, čustveno zahtevnejše.

V kratkem filmu Sestre smo slišali, da ste peli tudi Cecino pesem. (Na Fantasy še čakamo.) Kako ste se znašli s tako glasbo?
Kaj naj rečem? Bilo me je predvsem strah. Kadar moram peti, nikoli nisem sproščena. Zato sem bila vesela, da sem to doživela in preživela to frustracijo. Tudi to je glasba, ki jo poznam iz otroštva.

Slišali smo jo ne glede na to, ali smo jo poslušali. Bila je v našem okolju.
Še danes je del balkanske kulture, zelo opazen del.

Kaj še spremljate v balkanski kulturi? Kaj vas privlači v kulturi v Bosni ali drugod v nekdanji Jugoslaviji? Kaj spremljate?
Zadnja leta premalo, ker že nekaj let nisem bila v Bosni. Sprva zaradi epidemije, pozneje pa preprosto zaradi življenja in dela. Nisem imela dovolj časa ali možnosti. Rada bi spremljala tamkajšnjo gledališko in filmsko produkcijo. Morali bi se pogosteje povezovati na področju umetnosti in kulture, saj smo v tej regiji majhni, kulturno pa smo tesno povezani z nekdanjo Jugoslavijo. To lahko čutimo v glasbi, filmu in umetnosti na splošno. Zato bi rada spremljala vsa ta področja umetnosti.