Včasih se zdi skoraj kot gesta trmastega upora, da veliki evropski filmski festivali brez izjeme na svoje sporede uvrščajo tudi najbolj medle, generične izdelke z njegovega tekočega traku. (Film Srečno naključje je bil zunaj tekmovalnega programa na sporedu letošnjega beneškega festivala.) Allen je dovolj velik, da se lahko od kakršnih koli polemik in kritike preprosto ogradi – in težko se je znebiti občutka, da se je že zdavnaj ogradil od vsakogar, ki bi mu lahko povedal kakšno neprijetno resnico o njegovi novejši filmografiji.

Sicer pa že dolgo ne skriva več, da ima njegova neverjetna plodovitost več opraviti z uteho, ki mu jo omogoča stalen in intenziven tempo dela, kot pa s kako resnično željo po komunikaciji z občinstvom. Prekipevajoča gostobesednost, ki je tako močno zaznamovala njegova klasična dela, je zdaj samo še nizanje zlizanih dovtipov, tokrat sicer prvič v francoščini.

Mnenja o tem, kateri je bil zadnji resnično veliki film Woodyja Allena, so deljena, a pogosto se konsenz zgosti okrog Zadnjega udarca iz leta 2005. Srečno naključje mu je v marsičem podobno (tudi tokrat nezvestoba sproži niz nepredvidenih zapletov), le da smo kuliso Londona zamenjali za kuliso petičnega Pariza. Ta se realističnemu portretu francoske prestolnice približa približno toliko kot eskapistična sladkorna pena Emily v Parizu, iz katere smo pred nekaj leti s takim zanosom brili norce. Stanovanja – tako premožne meščanske rezidence kot tudi podstrešja "ubožnih" boemov – so opremljena s prefinjenim okusom, oblačila pričajo o "tihem razkošju", vedute Pariza so kot ukradene s turističnih razglednic – a vsi ti elementi se sestavijo v antiseptično, brezdušno celoto, najbrž zato, ker so liki napisani tako programsko, da nam ne more biti niti malce mar, kaj se z njimi godi.

V svoj svet nemogoče lepih in bogatih režiser vpelje standardni repertoar tem: prešuštvo, pridih intelektualističnega boemstva, umor in osnove eksistencializma. Zamenjali so se le igralci, ki so še pripravljeni delati z njim. Mlada in lepa Fanny (Lou de Laâge), popolnoma prazen lik, svojega moža vara s prijateljem iz mladosti (Niels Schneider), ki ji je po naključju prekrižal pot.

Nikoli namreč ne smemo pozabiti, kot nam redno dopoveduje Allen v tej etapi svoje kariere, da ima naključje glavno vlogo pri zapletih in ironičnih obratih naših življenj. Melvil Poupaud v vlogi posesivnega in ljubosumnega moža Jeana, ki trdi, da je svoj uspeh zgradil popolnoma sam, je zato tragikomičen lik, obsojen na propad.

Allen si da veliko opravka s tem, da podčrta detajl iz Jeanove preteklosti: njegova kariera se je zares razmahnila in razcvetela šele po skrivnostnem izginotju nekdanjega sodelavca. Različni stranski liki to večkrat omenijo. Ko se torej v Jeanovem širšem krogu zgodi novo nenadno izginotje, mora amaterska detektivka – Fannyjina mama Aline (Valérie Lemercier) – samo sešteti ena in ena, da ugotovi, kaj se je v resnici zgodilo.

Svetla točka film je tudi tokrat fotografija trikratnega oskarjevca Vittoria Storara, Allenovega rednega sodelavca zadnjih let. Legendarni direktor fotografije Pariz obleče v melanholične odtenke jeseni: s porumenelim listjem odpadajo tudi plasti pretvez z življenj naših protagonistov. Nič manj prijetna ni eklektična džezovska glasba, ki pričara romantičen duh nekega prejšnjega časa. Sklicevanje na preteklost je sicer manj romantično, ko Allen tematizira odnose med spoloma. "Mar nimava sreče, da imava tako lepi ženi?" popolnoma brez ironije protagonistu pripomni njegov sodelavec.

Srečno naključje ni posebej navdahnjen ali izviren film, prinaša pa ravno pravšnjo zmes nostalgičnih allenovskih elementov, da se bo dalo reči, da je cineast svoj opus končal na relativno pozitivni noti, vsaj v kontekstu njegovega zrelega obdobja. Napovedal je namreč, da je bil to najverjetneje njegov zadnji film, češ da je sit naprezanja za financiranje novih projektov.

Ocena: 3-

Iz oddaje Gremo v kino.