Ana Doles in Martin Gustinčič (studio Mehanizem) sta pri prenovi mansardnega stanovanja v Ljubljani ubrala pot, ki ni ustaljena v arhitekturnem svetu. Pri prenovi 65 kvadratnih metrov velikega prostora namreč nista sledila ne logiki orientacije stanovanja glede na smeri neba, ne odmikanju hrupa s ceste, ne prilagajanju skupnim hišnim instalacijam. "A se je na koncu izkazalo, da so nama šli ravno vsi ti dejavniki na roko," ugotavlja Ana.

Mansardno stanovanje je bilo v izjemno slabem stanju, a sta Ana in Martin izkoristila njegove dobre strani. Več kot tri metre visok strop je omogočil vgradnjo dodatnih oken v spalnem in bivalnem delu kot tudi dimenzijo kakovostnejšega bivanja.

Pri zasnovi stanovanja KG za mlajši par brez otrok je zanimiva filozofija konceptualne razdelitve prostora na dve diametralni nasprotji. Od asketsko-hladnejšega in oblikovno izčiščenega vzhodnega dela stanovanja z belimi tlakovci do bivanjskega zahodnega dela s kuhinjo in jedilnico. Ta ima parket, toplejše barvne tone z rumeno sedežno in vibrantnostjo, ki jo vnašajo premnoge knjige na knjižnih policah, medtem ko spalnico, kot neke vrste svetišče intimnosti, od zunanjega dogajanja loči le prosojna steklena stena, pri čemer sta arhitekta spalnico umestila nasproti vhoda v prostor.

Zakaj takšna odločitev?
Ker je bil prostor zelo temen. Ko si vstopil v stanovanje, si moral najprej prižgati luč, saj ni bilo nobene nadsvetlobe. Res je, da po navadi najprej vstopimo v preddverje, tako da ne vidiš naprej v bivalni prostor, kar ti dopušča določeno stopnjo intime. Seveda je razlika, ali pride na obisk kdo od bližnjih ali pa poštar. Ker je v tem delu spalnica, ki je najintimnejši prostor, sva ravno zaradi pridobitve več svetlobe in prostornosti umestila stekleno steno..

Ampak, to je nekoliko kontradiktorno: najprej ne želimo kazati svoje intime človeku na vratih, potem pa poštarja povabimo v spalnico?
(smeh) Da, saj zato smo dodali možnost, da se zavese lahko zastrejo. A resnično nismo želeli vzpostaviti občutka, da vstopiš v klet.

Je bila spalnica že prvotno v tem delu?
Ne. Tukaj sta bili kuhinja z jedilnico. Kjer je danes zimski vrt, pa sta bili manjši shrambi, te manjše stene smo zrušili. Kjer je danes jedilnica s kuhinjo, je bila prej dnevna soba, kjer je bila spalnica, pa je danes dnevna soba. Tudi tu smo vmes zrušili steno. Seveda ni bila želja, da bi spalnico umestili ob sam vhod v stanovanje, a je med spalnico in zdajšnjo kuhinjo stena, v kateri so dimniki.

Steklene stene niso nekaj neobičajnega, je pa zanimiv vajin pristop, da nista sledila logiki orientacije glede na smeri neba, ne odmikanju hrupa s ceste, ne prilagajanju skupnim hišnim instalacijam. Zveni kot nekakšen destruktivizem?
Vse to sva upoštevala, a nama je bila pomembnejša organizacija prostora, da so sobe združene. Ugotovila sva, da nama gredo vse te zahteve na roko. Recimo, spalnica je umeščena na severovzhodno stran, prej je imel ta prostor le severno svetlobo, zato smo na vzhodni strani dodali še dve strešni okni, kar je super, saj te lahko zjutraj zbudi sonce. Kjer je bila prej spalnica, je danes zelo prometna in hrupna ulica. Ko je bilo stanovanje zgrajeno v 30. letih, je bila verjetno ta ulica tišja, a danes je manj primerna za spalnico. Pri jedilnici smo dodali še dve strešni okni, ki z zahoda osvetlita stanovanje. Ko prideš pozimi popoldne domov, je prijetneje, da ujameš še kakšen sončni žarek. Vse se je dobro ujelo.

Povejva kaj več o funkcionalnosti steklene stene, kako (ne)prijazna je kot zvočni izolator, kot toplotni izolator?
Seveda je steklo za izolacijo zvoka manj primeren kot stena ali lesena vrata, a ravno zato sva umestila veliko zaveso, ki nekaj malega zaduši zvok, a tudi med hodnikom in bivalnim delom sva umestila temna vrata, ki se lahko zaprejo. Glede mrazu-vročine pa je tako, da je bilo stanovanje v zelo slabem stanju, zato smo morali zamenjati vse tlake. Celotna površina in talno gretje, ki enakomerno in toplo segreva celoten prostor.

Zavesa v spalnici lahko zastre posteljo v celoti. Je lahko občutek malo klavstrofobičen, če ima kdo težave s tem?
Če bi ločili garderobo in rastlinjak, bi bila površina spalnice zelo majhna. Ker je vse združeno v en prostor, jo lahko z zavesami predelimo. Tudi če je kdo na obisku in so vrata v spalnico odprta, se lahko nekdo še vedno skrije za zavese in se preobleče.

Zanimivo je tudi, da vzglavniki zadaj nimajo stene?
To so bile pa osebne preference naročnika. Že na študiju arhitekture poudarjajo, da je pomembno, kako nekdo čuti zavetje, ko gre spat. Nekateri morajo imeti glavo nujno ob steni, drugi morajo imeti še stranico. Zavesa ni tu zato, da pričara klavstrofobičnost, če bi jo, jo lahko odgrneš in dobiš velik volumen prostora. Gre bolj za zavetje. Prav tako pa si nasproti rastlin in še na vzhodnem delu, kjer je zjutraj sonce.

Pa tudi zavesa, ki je v tem primeru za glavo, nekako zavaruje pred pihanjem alil pa daje občutek varnosti.
Tako. Seveda bi lahko na strešna okna umestili senčila, a nam nobena rešitev ni bila všeč. Zato smo prišli na idejo, da ne zagrinjamo vseh različnih oken v tem prostoru, ampak posteljo. Omejitve so nam dale izhodišče za nekoliko drugačne rešitve.

Kako pa je bilo z logiko, da stanovanje spreminja značaj glede na dnevno in večerno rabo?
Vhodni in spalni del sta svetlejša in nevtralna. Tudi omara na hodniku je bila mišljena kot podaljšek zidu, zato je bela in neizrazita. Vmes so pa vrata kopalnice, ki dajejo vtis, kot da so del omare. Bivalni del pa je že s parketom toplejši, kavč je živ, kuhinjski pult je zelen, svetilka na kuhinjsko mizo je bordo. Ponoči smo dali pa veliko možnosti osvetlitve, s čimer se značaj dojemanja prostora spremeni.

Koncept kopalnice je "walk in", saj je prha del enotnega prostora, ni razmejena s kadjo. Mnogi imajo pomislek glede takšne izvedbe, zaradi sistema odvodnjavanja vode iz prhe, umestitve kanalet in seveda drsenja.
Zdi se mi, da se za takšen tip prhe odloča vse več ljudi, zato je precej pogost. Prednost je, da je vse v istem nivoju, prha pa je pod zelo majhnim dvoodstotnim naklonom, kar je dovolj, da voda odteče v kanaleto. Talne ploščice so namenjene uporabi, saj imajo hrapavo površino in so namenjene za vodo.

Kakšna pa je bila zasnova kuhinje, ki nima visečih elementov, na eni strani pa ga razmejuje velik perforiran element?
Nismo želeli klasične kuhinje, malo težav nam je povzročal naklon stranske stene pri mansardi. Kjer bi lahko bile viseče omarice, je bil ta naklon, kjer bi lahko bile, pa je okno. Zato smo pustili dolgo linijo pulta, vse preostalo je umeščeno v ta veliki beli element. V njem so pečica na višini, pomivalni stroj, hladilnik, pralni stroj in še shramba.

Ste se barvno pri tem perforiranem elementu, ki je bel, navezovali na povezavo z vzhodnim delom prostora?
Da, ker je ta element velik, meter osemdeset krat dva metra in 65 centimetrov globok, smo ga perforirali, da deluje lahkotnejše.

Sem pa opazila, da v stanovanju ni preprog in slik?
Mislim, da sta slike zdaj že obesila in tudi v spalnici sta si zaželela preprogo, tako da jih stanovanje zdaj ima.