Janeza Suhadolca poznajo številni. Možnosti za to je dovolj, saj ga imate priložnost spoznati kot tistega, ki mu zaradi zavestnega priklopa na Plečnikovo tradicijo in zaradi njegovega postavljanja zoper nepremišljene in velikoformatne posege v ljubljansko arhitekturo in urbanizem očitajo zaostalost; znani so njegovi stoli, ki jih oblikuje in izdeluje od sredine osemdesetih; navsezadnje pa so predmet Prostoročno risanje, pri njem opravljale vse generacije ljubljanskih študentov arhitekture v zadnjih tridesetih letih. In prav za ta predmet, ki je vendar še zadnji ostanek arhitekture kot umetnosti gradbeništva, kot so jo poznali v antiki in renesansi, se Suhadolc boji, da ga bodo kmalu ukinili. Potem, to je po popolnem izgonu svinčnika in skicirke iz arhitekturnega snovanja, bo status arhitekture kot umetnosti zares vprašljiv. Bo veliko bolj le še inženirstvo.
Suhadolčevi stoli so remekdelo v pravem pomenu besede. Vse, od skice prek načrta, običajno izdelanega v merilu 1 : 1, do končnega izdelka je namreč njegovo delo. Če se nekoliko pošalimo, gre tudi za delo naročnikov, kajti Suhadolc pri načrtovanju stolov upošteva osebnost in življenjsko poslanstvo naročnikov. Tako je nastala cela kolekcija stolov, katerih oblika posnema črke, ki so začetnice imen ali priimkov naročnikov. Suhadolc pove, da je abeceda že skoraj izpolnjena.
Zapriseženi regionalist
Regionalizem je tisto, kar opredeljuje delo Janeza Suhadolca, ki se sicer imenuje tudi arhitekt malega formata, saj v njegovem opusu tako rekoč ni prave arhitekture, načrtovanja objektov. Ne gre le za to, da dela izključno iz domačih lesov, med katerimi mu je najljubši oreh; gre tudi za to, da zavestno črpa navdih iz ljudske umetnosti, iz nekaterih zgodovinskih slogov, kot sta empir in barok, včasih pa tudi iz arheoloških najdb, ki sicer ne predstavljajo slovenske umetnosti, ki pa so vendar bile izkopane iz naše zemlje. Svojo odločitev za regionalizem pojasni: "Nisem Brazilec, nisem Nemec, nisem Hotentot. Če govorim slovensko, se mi zdi logično, da se tudi v svojem delu izražam po slovensko."
Pomemben navdih seveda ostaja tudi Jože Plečnik, za katerega Suhadolc pravi, da je v njihovi družini tako rekoč polbožanstvo. Suhadolčev oče, tudi avtor načrta za očarljivo hišo, ob kateri stoji steber, kakršni zaznamujejo glorieto bežigrajskega stadiona, ki je očitno 'plečnikovska' in katere patino še stopnjuje obraslost s plezalkami, je bil dve desetletji najtesnejši sodelavec Jožeta Plečnika. Ta je v Suhadolčevih očeh junak predvsem kot kreator nečesa, kar bi lahko imenovali slovenski nacionalni slog; to je nečesa, česar nimajo na primer niti Madžari niti Poljaki in tudi Rusi v Plečnikovem času česa takšnega niso imeli.
Za Suhadolčevo odločitvijo, da se posveti predvsem oblikovanju pohištva, stoji tudi nekoliko nemirna osebnost. Kot pravi, bi sam težko prenesel usodo arhitektov velikih projektov, na uresničitev katerih je treba čakati leta in v razvoj katerih se vpleta mnogo dejavnikov, tako da na koncu izdelek pogosto precej odstopa od izvirne arhitektove zamisli. Kot oblikovalec in izdelovalec stolov pa ima Janez Suhadolc tako rekoč popoln nadzor nad celotnim projektom. Izdelek je povsem njegov, in če naročniku ni všeč, ga ne spreminja. Če ne drugega, bo izdelek obogatil naslednjo od njegovih razstav.