Potem ko se je avtoriteta slovenske režije Mile Korun umaknil s slovenskih odrov, se je lotil pisanja dramatike in že prvi poskusi so pristali na letošnjem repertoarju MGL-ja. Svetovalcu s podnaslovom Katalog burlesknih dialogov je sicer mogoče očitati marsikaj, predvsem pa gre za začetniški nabor dialogov, kjer situacija oziroma razpravljanje o bolj ali manj banalnih vsakdanjostih s pridihom duha časa, nekaj zavednosti in opominjanja na vse mogoče tegobe današnjih dni (ekonomska kriza, politične nepravilnosti, tajkunstvo, položaj mladih) poteka med dvema osebama: svetovalcem/neke vrste psihoanalitikom in njegovim pacientom/naključnim obiskovalcem. Tovrsten dialog pogosto zdrkne v prisiljeno razpravljanje, brez prave akcije in situacijskega naboja.

Mlada prodorna režiserka Nina Rajić Kranjac se je torej znašla pred zahtevno vlogo; uprizoriti besedilo vsesplošno cenjenega režiserja, ki pa nudi malo zanimivih izhodišč. Kot pa mladi generaciji pritiče, se je požvižgala na 'samodrštvo' besedila in vanj, skupaj z dramaturginjo Petro Pogorevc ter preostalimi člani zasedbe (pri čemer je imel, vsaj tako se zdi, Gašper Tič precejšnjo vlogo), zarezala ter ga skoraj do neprepoznavnosti preoblikovala. Burleskne dialoge so preoblikovali v 'skoraj' burlesko, pogovore na štiri oči obrnili v večinoma kolektivne prizore, gnane predvsem z močjo množice (torej kolektivno usklajeno igro) proti posamezniku. Sprva množica sama izpostavlja posameznike, potem pa se sčasoma obesi na Svetovalca (Gašper Tič), ki v podobi klovna veseljaško sprejema nase vse te kolektivne frustracije in z utopistično vero skuša ta svet spremeniti, pa končno svet spremeni njega; in od klovna ostanejo samo še čevlji (kostumografija Andrej Vrhovnik) in njegov večni protipol - žalost. Sicer pa - klovn vedno preživi.

Burleskno veseljaški prizori naj bi torej za krinko vsega tega veselja razkrinkavali vse nas, vendar pa kljub močnim trenutkom (narodno-zabavni resničnosti šov z Gregorjem Grudnom in Mojco Funkl v središču, pa tajkunski prizor Uroša Smoleja), zabavnim trenutkom (kjer v okviru že omenjenega šova tako deluje izrazito pogovorni jezik, lektura Martin Vrtačnik, in prizoru s krokodilom, v katerem za presenečenja poskrbi kičasto napihnjena scena Urše Vidic), marsikaj zvodeni in ne pride do (pravega?) izraza, tako da se končni dialog Svetovalca z Zveličarjem (Jernej Gašperin) zaradi resnobnejšega tona zdi kot prilepljen na celoto.

Če je Korunovo besedilo narekovalo z banalnostmi okrepljeno družbeno zavedno tonaliteto uprizoritve, se je režija v marsičem obračala v in na samo gledališče. Bolj kot uprizoritev Korunovega burlesknega kataloga je ta predstava komentar besedila, obenem pa tudi Korunovega režijskega dela (raba dežnikov, kostumi Korunovih predstav) in celo njega samega. Vendar pa prav te reference na Korunovo režijsko delo marsikomu lahko uidejo, pri čemer ostane v središču zgolj samonanašalna naravnanost predstave, ki meša gledališko in dejansko stvarnost, najbolj očitno v prizoru z resnično nosečo Nino Rakovec in Domnom Valičem, ki glasovno oponaša Koruna. Svojevrsten poklon Miletu Koronu je tako na tem, da se prevesi v predstavo, ki se obrača sama vase in je pretirano gledališko samozadostna, kar pa nekako rešuje prav zbanalizirana groteskna burleska, ki nas zabava.