Zaradi varčevanja so avstralske oblasti ob gradnji operne hiše v Sydneyju zahtevale poenostavitev načrta, stavba pa tako ni tako zelo razkošna, kot bi morala biti. Foto: EPA
Zaradi varčevanja so avstralske oblasti ob gradnji operne hiše v Sydneyju zahtevale poenostavitev načrta, stavba pa tako ni tako zelo razkošna, kot bi morala biti. Foto: EPA
Jørn Utzon
Čeprav sydneyjska opera slovi kot eden najizvirnejših primerkov sodobne arhitekture, je arhitekt Jorn Utzon sam ni nikoli obiskal. Foto: EPA
Jørn Utzon: Operna hiša v Sydneyju
Zunanjščino operne hiše tvori niz velikih betonskih školjk. Vsaka izmed teh izvira iz iste poloble, taka forma pa oblikuje streho zgradbe. Foto: EPA

Vse odkar so v 50. letih objavili razpis za načrt operne hiše v Sydneyju, je stavba predmet razprave. Tokrat se prerekajo o stroških, ki bi bili potrebni za ohranitev operne hiše za prihodnje generacije. Pravzaprav se je znova ustavilo pri podobnem vprašanju kot pri postavljanju hiše v 60. letih, ko je arhitekt stavbe Jorn Utzon zaradi nesoglasij med njim, inženirji, izvajalci in naročnikom zaradi astronomnega povišanja stroškov gradnje odstopil od projekta.

Za posodobitev in obnovo stavbe bi bilo potrebnih okoli 350 milijonov evrov. Avstralski premier Kevin Rudd meni, da je tak znesek absolutno previsok, dodal pa je, da bi bilo načrtneje denar porabiti drugje, na primer za bolnišnice in druge nujnejše primere. Zagovorniki posodobitve opere pa se sprašujejo, ali si Avstralija ne more privoščiti obojega.

Primeren poklon Utzonu
Potem ko je novembra lani umrl 'oče' stavbe Utzon, so številni prepričani, da bi bila dokončna uresničitev njegove vizije ustrezen poklon velikemu arhitektu. A vsi se s tem vendarle ne strinjajo. V sydneyjski operni hiši vztrajajo, da je obnova nujno potrebna, posebej izpostavljajo razpadajočo opremo zaodrja in premajhen prostor za orkester. Člani orkestra tako sploh ne vidijo dirigenta, zato morajo njegovo dirigiranje spremljati prek posebnih zaslonov, prav tako pa je oslabljena akustika prostora.
Opozarjajo tudi na premajhen oder, zlasti za baletne predstave, in splošno nefunkcionalnost notranjosti. Njena današnja podoba je nekaj drugega kot načrt, ki si ga je takrat zamislil Utzon. V operni hiši so tako prepričani, da je vredno zaprtje hiše ob obnovi zaodrja izkoristiti tudi za uresničitev preostale Utzonove vizije.

"Narodnih simbolov se ne 'popravlja'"
Arhitekturna kritičarka Elizabeth Farrelly dvomi o smiselnosti projekta. "Po mojem mnenju se ni smiselno vračati nazaj in popravljati narodni simbol. Tako na primer ni smiselno popravljanje Eiiflovega stolpa, zato tudi operne hiše ni treba posodabljati." Kot je še dodala, stavba ne omogoča delovanja večjih opernih produkcij in verjetno bo tako tudi ostalo. "To je čudovita ironija stavbe, ampak tudi nekaj, kar nam je na njej všeč." Farrellyjeva vidi rešitev v postavitvi nove stavbe nekje drugje.

Sydneysko operno hišo je leta 2007 Unesco uvrstil med spomenike svetovne kulturne dediščine z utemeljitvijo, da gre za "velik umetniški spomenik, dostopen širši družbi".