Njeno prvo dramsko besedilo po opažanjih režiserke predstave Tijane Zinajić pokaže tudi to, da se včasih zgodi, da ljudje odrastejo, ne da bi res odrasli oziroma da bi bili dovolj zreli, da bi imeli otroke. "Ne razčistijo svojih frustracij in postanejo takšni starši, kot so v drami Polly Stenham, ter ravnajo kot ravnajo, ne nalašč, ampak iz nedoraslosti in izgubljenosti."

Kot še pove, je drama v procesu dela nagovarjala vsakega na svoj način, ali iz osebne izkušnje ali pa iz popolnega nepoznavanja. Študij je opisala kot "hkrati lep in težek".

Deloma avtobiografsko besedilo, ki obravnava problematičen odnos med materjo in otrokoma ter odtujenost očeta poslovneža, je prevedla Eva Mahkovic, ki je tudi dramaturginja te uprizoritve. To je prvo dramsko besedilo Polly Stenham, napisala pa ga je, ko ji je bilo komaj 19 let. Nastalo je v programu za mlade pisce, ki ga izvaja londonsko gledališče Royal Court, kjer so leta 2007 Ta obraz tudi krstno uprizorili.

Poleg specifičnega odnosa med materjo in sinom ter materjo in hčerko je v drami Ta obraz po besedah Eve Mahkovic pomemben še en vidik, ki ga avtorica obravnava, in sicer izkušnje iz dekliškega internata v Veliki Britaniji. Avtoričino dramsko pisavo je Eva Mahkovic označila kot klasično, temelječo na realizmu oz. celo naturalizmu, dramo pa opisala kot "presenetljivo zrelo in dobro izpisano dramsko sliko", ki "vsebuje različna očišča, ki so tudi dobro vidna".

V zgodbi spoznamo Mio, petnajstletnico iz zgornjega srednjega razreda britanske družbe, ki večino časa preživi v internatu. Ko jo izključijo iz šole, se mora vrniti domov k mami Marthi in starejšemu bratu Henryju. Martha ima težave z alkoholom in tabletami, Henry pa je pred nedavnim prekinil šolanje, da lahko vse dni skrbi za mamo.

Martho igra Tjaša Železnik, ki pravi, da med študijem ni mogla črpati iz svoje osebne zgodbe ali iz svoje družine, ampak je morala vse iskati na novo. Svojega lika ne vidi kot grozne ženske, saj vse, kar počne, počne iz lastne stiske. Matej Zemljič, ki je kot gost prevzel vlogo sina Henryja, je povedal, da ga je zanimalo predvsem, koliko je sina generiralo to, da se je v odločilnih letih, ko se mladi ljudje osamosvajajo, odločil skrbeti za mamo.

Mio igra Ana Pavlin in pravi, da je na začetku čutila sočutje do lika. Ko se je znašla v vlogi, pa nekako ni mogla odmisliti, v kakšni stiski so drugi in je igrala tako, kot da njej ni tako hudo kot preostalim. V predstavi nastopajo še Gregor Gruden, Lara Wolf in Lucija Harum k. g.

Po besedah scenografke Urše Vidic se drama odvija v petih prostorih, ki pa so jih združili v enega. Tako ne gre za realistično obravnavo prostora, ampak je poudarek na simbolnih pomenih. Prostor je tako definiran kot maketa doma, zelo pomembno vlogo pri ustvarjanju vzdušja pa ima svetloba, ki jo je oblikoval Andrej Koležnik. Kostumograf je Matic Hrovat, glasbo je izbral Gregor Andolšek, lektor je Martin Vrtačnik, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.

Po nocojšnji premieri bo Dnevnik, družba medijskih vsebin, že 33. podelil nagrado najboljšemu gledališkemu ustvarjalcu ali ustvarjalki MGL-ja v pretekli sezoni.