Avtor besedila Rok Vilčnik alias rokgre je pri nas že uveljavljen avtor, ki se je tokrat v duhu (mladinske) knjižne klasike odpravil v džunglo, za glavnega junaka postavil Tarzana, mu pustil vse znane atribute, ga tako rekoč oženil z Jane, ki je po letih bivanja v džungli nekoliko zdolgočasena, kar pa preseka hijena Mike. V tako eksotično fantazijsko razvejeno besedilo vdirajo drobci, ki se jasno navezujejo na naš vsakdan, ga kritično pretresajo, v precep vzamejo predvsem razmah materialističnega konzumizma, ki mu ni in ni videti konca.

Zgodba zakonskega para, ki se po letih skupnega bivanja znajde v težavah, ni zgolj zgodba o partnerskih težavah, ampak tudi o človeškem pohlepu, človekovem večnem boju za preživetje, v katerem je brezbrižnost na prvem mestu, zaznati pa je tudi tematiko drugačnosti.

Režiserka Eva Nina Lampič se je besedila z dramaturginjo Simono Hamer lotila kot komedije z moralnim podtonom, ki pa gledalcu ne žuga s kazalcem. Tako imenovana eksotična drama je umirjena postavitev, ki ne presega eksotičnosti besedila in v njem niti ne išče še bolj fantazemskih osnov, temveč ga prizemlji in le mestoma spet skoči v domišljijske sfere (npr. Mikovo igranje trobente in song osamljene Jane). Znotraj tega pa se osredotoči predvsem na odnose moški - ženska kot metaforo za boj med civilizacijo in prvobitnostjo, nikdar potešeno željo po moči in uničevanju narave itd. Tako ostaja osišče uprizoritve partnerski odnos z vsiljivcem, v čemer je igralski kolektiv dosegel prepleteno dopolnjevanje, kar vsakega izmed likov, četudi morda nekoliko karikirano, postavlja na svoje mesto, obenem pa je del celote.

Jane Maše Derganc ni le sitnobno nastrojena Tarzanova družica, ampak je središče precepa med džunglo in civilizacijo. Ti dve paradoksalno predstavljata človek, ki želi biti žival Tarzan - Marko Mandić ga odigra z vsemi potrebnimi junaškimi trkanji po prsih - in žival, ki želi biti človek, hijena Mike. Gre za najbolj neverjeten lik, ki pa ga Uroš Fürst pretkano zaplete med štirinožno držo priliznjene hijene z resnim načrtom preživetja, ljubiteljico džeza (glasbena podlaga Boštjan Narat). Kar je v nasprotju s kvazidžungelskim rastjem - ki bi prav lahko bilo tudi odpadni material kakšnega večjega industrijskega obrata - uporabljenim za urejanje bivališča (scenografija Jasne Vastl), kamor ima elektrika šele priti.

Sama tematika drame je morda že precej prežvečena, a opominjanje na materialistični konzumizem, ki mu vsi radi zapadamo, verjetno nikdar ne bo prežvečeno. Čeprav se prevesi v žuganje s kazalcem in v končni fazi v pretirano utopičen konec.