Bernardo Belotto je naslikal več vedut Dresdna, ki jih je pri njem naročil saški volilni knez, sicer velik ljubitelj beneškega slikarstva. Foto: EPA
Bernardo Belotto je naslikal več vedut Dresdna, ki jih je pri njem naročil saški volilni knez, sicer velik ljubitelj beneškega slikarstva. Foto: EPA
Giovanni Antonio Canal oz. Canaletto: Il Campo di Rialto
Bernarda Belotta ne smemo zamenjati z pri nas bolj znanim Canalettom (Giovannijem Antoniem Canalom).

Gre za sliko slikarja Bernarda Belotta (1721-1780), imenovanega tudi Canaletto - ne smemo ga zamešati z v naših krajih bolj znanim Canalettom (Giovanni Antonio Canal, 1697-1768), ki je slikal vedute Benetk in ki je bil z 'dresdenskim' Canalettom tudi zares v sorodu -, z naslovom Dresden z desnega brega Labe pod Avgustovim mostom. Platno je last Galerije starih mojstrov in po mnenju njenih strokovnjakov bi ga bilo nujno restavrirati. Denarja galerija nima, zato so razglasili, da je dobrodošel vsak prispevek.
Knez, ki ljubi beneško umetnost
Dresdenski Canaletto v svojem času sicer ni bil nič manj znan kot beneški mojster; po Evropi je slovel kot odličen slikar vedut in še danes so znane njegove upodobitve Dresdna, Dunaja, Torina in Varšave. Čeprav je bil rojen v Benetkah, je njegovo življenje najbolj zaznamoval prav Dresden. V tem vzhodnonemškem mestu je tedaj 25-letni Belotto našel delo pri saškem volilnem knezu Friedrichu Avgustu II., ki je bil tedaj tudi poljski kralj Avgust III. Friedrich Avgust II. je slovel kot velik kulturni mecen, ki mu je bila še posebej ljuba beneška umetnost in zanj je Belotto izdelal več ciklov vedut Dresdna, med katerimi najbolj izstopa veliki cikel 14 pogledov na Dresden. V tem obdobju je Belotto svoje izkušnje iz italijanskih šol in delavnic dopolnil s študijem holandskih mojstrov, katerih dela je našel v knežji zbirki.
Dresden, ki ni nujno resnični Dresden
Vse Belottove vedute nikakor ne odražajo prave podobe Dresdna. Veliko je bilo namreč olepševanj in prirejanj dejanskega stanja. Tako vemo, da je nekatere stavbe naslikal kot dokončane, čeprav so jih gradili in ni mogel natančno vedeti, kako bodo videti. Knez, ki sta ga pri podpiranju beneškega mojstra in sploh pri zanimanju za italijansko slikarstvo močno podpirala grof in grofica Brühl, ni mogel dolgo vzdrževati Belotta. Sedemletna vojna, med katero so pruske čete popolnoma zasedle Saško, je izčrpala državno blagajno in Belotto je v upanju na boljši zaslužek drugje odpotoval.
Po večletnem delovanju na Dunaju in v Münchnu se je Belotto vrnil v mesto ob Labi. Mogočnih mecenov sedaj ni imel, saj sta Friedrich Avgust II. in grof Brühl umrla leta 1763. Njuni nasledniki niso imeli posluha za italijansko umetnost in Dresden se je obrnil h klasicizmu. Vseeno je Belottu uspelo dobiti mesto profesorja perspektive. Kasneje se je vendar odločil zapustiti Dresden in na koncu je končal v Varšavi, kjer je tudi umrl.