Tako je na vprašanje, kdo so zanj 'največji migranti', odgovoril publicist in filmski poznavalec Marcel Štefančič, eden izmed sogovornikov v oddaji Platforma – Migracije (na sporedu danes od 23.05 na TVS1), in nadaljeval: "Omogočili so Hollywoodu, da je postal to, kar je; da je dobil tisti presežek, ki so ga lahko samo ti evropejski režiserji, scenografi, koreografi in igralci dali Hollywoodu in s tem Ameriki. V tem smislu so begunci, priseljenci blazno dragoceni, ker vedno ustvarjajo neki presežek. Neki kulturi omogočajo, da odkrije tisto v sebi, česar sama ni bila sposobna."

Štefančič tudi pravi, da bi bili brez teh migrantov – spomnimo le na Ernsta Lubitscha, Billyja Wilderja, Fritza Langa ali tudi Marlene Dietrich - "hollywoodski filmi videti čisto drugače. Ti begunci so se namreč potem v filmih ukvarjali tudi s sabo in s tem, kar so oni prinesli tja. Navsezadnje ta slika Mitteleurope, kot jo imamo zdaj v glavi – je ne bi videli, če ne bi vsi ti begunci v hollywoodskih filmih ustvarili te slike Srednje Evrope."

Brez migrantov bi suženjstvo odpravili pozneje
In ko smo ravno pri ZDA, Štefančič opozori, da brez nekih drugih političnih migrantov morda v vojni Sever-Jug ne bi zmagal Sever in bi suženjstvo ne bilo tako hitro odpravljeno. Prav politični migranti, ki so po valu liberalnih revolucij 1848 zbežali bodisi v Švico, Belgijo ali na Otok, kot denimo Karl Marx, bodisi v Novi svet, so "bili tako izurjeni v gverilskem boju in propagandi, da so bili tisti, ki so nagnili tehtnico na severnjaško stran". 19. stoletje je sicer prineslo še nekaj znamenitih beguncev, ki so oblikovali to, kar imamo danes za skupno evropsko kulturno dediščino: "Victor Hugo je bil begunec, Victor Hugo je bil prisiljen zbežati, mnogi pisatelji so takrat bežali. Tudi Verlaine in Rimbaud sta bila stalno na begu. Dostojevski se je moral stalno seliti. Nekatere so nasilno preseljevali. In iz te neke 'presije' je takrat rasla velika literatura; dobesedno iz te selitve."

125.000 Slovencev je odšlo samo v ZDA ...
Politične begunce seveda pozna tudi slovenska zgodovina. O njih smo se pozanimali pri sociologinji in raziskovalki migracij na ZRC-ju SAZU-ja dr. Mirjam Milharčič Hladnik. "Slovenski politični migranti so najprej Primorci, celotna primorska inteligenca, ki je bila od leta 1928 v fašistični Italiji podvržena preganjanju, mučenju, ostala je brez služb in kakršnih koli možnosti; predvsem pa zavedni Slovenci tam niso imeli nobenih možnosti za preživetje. In tu govorimo o ogromnih številkah migrantov, od katerih jih je mnogo prišlo v Slovenijo," pravi Milharčič Hladnikova.
In vsem, ki se čudijo ali morda celo zgražajo nad ekonomskimi migranti, Milharčič Hladnikova priporoča, naj se zazrejo v našo lastno zgodovino ekonomske migracije: "Samo od sredine 19. do sredine 20. stoletja se je iz Evrope izselilo 55 milijonov ljudi po vsem svetu. In samo iz slovenskega prostora je 125.000 oseb odšlo zgolj v ZDA. In pozneje v času ekonomske krize, torej v tridesetih letih: moški v francoske, nemške, belgijske rudnike, v Argentino in Ameriko, ženske aleksandrinke v Egipt, slamnikarice v vsa evropska mesta in v Ameriko ..."
In ne nazadnje so po drugi svetovni vojni, predvsem od leta 1955, ko Zvezna republika Nemčija sklene prvi sporazum o vabljenih tujih delavcih, torej gastarbajterjih, z Italijo, vse do novembra 1973 oziroma do odločbe 'Anwerbestopp' (konec novačenja tujih delavcev) zaradi izbruha naftne krize in naraščajoče brezposelnosti v Zahodni Nemčiji, desettisoči z juga Evrope potovali na Sever. Med njimi so bili tudi tisoči Jugoslovanov in na začetku sedemdesetih let je bilo tako v ZRN-ju okoli 700.000 jugoslovanskih državljanov, po nekaterih podatkih tudi milijon.
Slovenci se znova izseljujejo; predvsem mladi
In če 'izbris' spomina na našo preteklost še lahko razumemo, je vsem, ki postrani gledajo vse, ki želijo v Evropi najti boljše življenje, treba povedati, da je Slovenija (znova) emigrantska dežela: "2013 je, mislim da tisto leto, ko naenkrat postanemo zelo pozorni na številke. To je prvo leto, ko se zelo veliko slovenskih državljanov izseli iz države, od tega 1.570 mladih do 29 let in veliko med njimi je izobraženih," pravi Milharčič Hladnikova.

"In ta selitev je večinoma usmerjena v Nemčijo in v Avstrijo. Torej to, zakaj v Nemčijo? Ker je to očitno država, ki je tako zelo privlačna ne le za sirske begunce, ampak tudi druge mlade ljudi. Odhajajo zaradi boljših pogojev dela, življenja, višjih plač; navsezadnje, če govorimo o gastarbajterjih – zakaj so odhajali – saj se je dalo v prejšnjih časih dobro zaslužiti in je funkcionirala socialna država. Ampak ljudje so odhajali za večji avto, za večjo hišo, mogoče hitreje zgrajeno hišo, za višji standard. Saj tudi danes ne odhajajo zato, ker bi bilo v Sloveniji nemogoče živeti, ampak zato, ker imajo višje ambicije."
Proletarci - to ni stvar preteklosti in marksizma, to je naš čas
Tudi če pogledamo množice notranjih migrantov, tisočev, ki se po Kitajski brez dovoljenja za notranjo preselitev kot brezpravni delavci selijo v gospodarska središča, vidimo, da je ključ do razumevanja večine velikih tokov migracij kapitalizem. Ali kot pove Mirjam Milharčič Hladnik: "Z nastankom kapitalizma nastane največji množični sloj prebivalstva, ki mu lahko rečemo migrantski sloj, in to so proletarci. Ljudje, ki hodijo – poetično rečeno – s trebuhom za kruhom. Začne se z neskončnimi množicami v Angliji, ki odhajajo s podeželja v tovarne. In temu sledi potem vsa Evropa, ves svet … In je to naš dandanašnji čas. Nič se ni spremenilo. Ljudje hodijo prodajat to, kar edino imajo, in to so njihove roke. To je moderni svet, to je sodobni svet. Ne nazadnje saj je vendar 86 % vseh beguncev na svetu v državah v razvoju. Saj niso v našem razvitem svetu. Proletarci – to, kar smo mi pozabili in smo mislili, da je stvar marksizma, neke osovražene ideologije, nekih preteklih časov, preživetih prvih majev – to sploh ni res."
In tega se mnogi zavedajo. Nekaj njih smo obiskali tudi mi: center sodobnega plesa v avstrijskem Pinkafeldu, v katerem vadijo migranti, pa Trst, kjer že več let razvijajo program naseljevanja migrantov v prazna stanovanja, ali pa ljubljansko restavracijo Skuhna, v kateri priseljenci vsak dan pripravljajo jedi iz druge države. In obiskali smo tudi nekaj migrantov, ki jih je v naše kraje sicer večinoma pripeljala ljubezen, a so (bili) prav tako soočeni z mnogo težavami in neprijetnimi odzivi, s katerimi so sicer na novo življenjsko pot 'pospremljeni' ekonomski migranti ali begunci.