... in še bi lahko naštevali, je pred nekaj leti izdal knjigo Skušnjave, v kateri živo in napeto opisuje leta svojega 'terenskega' poročevalstva z različnih koncev sveta.

Že v njej nastopajo domači psi, ki so s Hočevarjevimi romali na vsako službeno postojanko in jim odprli marsikatera vrata, tokrat pa je tem nepogrešljivim spremljevalcem družine namenjena vsa knjiga, pospremljena s številnimi zanimivimi fotografijami.

Kosmata druščina se začenja v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ljubljanskih Kosezah, čisto drugačnih, kot jih poznamo danes, ko so namesto terasastih blokov na poljih stali kozolci in so bile ceste še makadamske – edina tlakovana je bila Celovška, ki so ji takrat rekli kar "velika cesta". V tem takrat podeželskem raju je pri Piretovih ob dedovem špicu Mišku rasel Tonček. Miško je bival z njimi v hiši kot enakopraven član gospodinjstva, in to v časih, ko je bilo kaj takega če že ne bogokletno, pa precej čudaško; psi so bili v očeh velike večine pač za "na ketno". Tudi špici niso bili prav pogosti – to je bila namreč doba nemških ovčarjev, morda še nekaj lovskih ptičarjev, terierjev in jazbečarjev – tako da je stari ata v vnuku poleg drugačnega pogleda na pse vzbudil tudi zanimanje za razvoj različnih pasem, za spreminjanje pasjih populacij, s katerimi ni "nič dosti drugače kot z ljudmi". Če dodamo, da je bila v Podutiku, streljaj od Kosez, policijska pasja šola, da so njihovo družino obiskovale pomembne osebe iz kinološkega sveta, ki so sodelovale tudi pri vzgoji dečkovega prvega čisto njegovega psa Runa, in da se je Tone navsezadnje poročil z dekletom, ki je bilo tako kot on "mahnjeno" na pse, dobimo recept za njegovo zvesto vseživljenjsko predanost psom, pozitivno strokovno obsedenost in globoko povezanost z njimi.

Mirno lahko zapišem, da knjige o psih, kakršna je Hočevarjeva Kosmata druščina, doslej ni bilo, pa ne samo na Slovenskem. Ni ganljiva zgodba, kot je na primer uspešnica Artur – pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom, ni vzgojni pasji priročnik z zanimivo osebno zgodbo kot Šepetalec psom Cesarja Millana, ni še ena zbirka zgodb o takšnih in drugačnih kratkočasnih pasjih dogodivščinah, ni zgodovina razvoja pasem in ni kinološka knjiga, čeprav je kinologiji v njej namenjenih kar nekaj zanimivih razmišljanj in razlag. Predvsem je dragocen pogled nanjo iz drugega zornega kota. "Če se ukvarjaš s kinologijo, ti lahko zmanjka časa za pse, so nas učili še stari mojstri," piše Hočevar, ki se je po skoraj desetletju precej aktivne kinologije izrekel za pse.

"Toliko pasem in ‘nepasem’ kot pri nas ni bilo ravno v vsaki hiši ljubiteljev psov. Dokler se ne otreseš pravovernega kinološkega pogleda na pse, dokler si rasist in ti je več vreden papir z rodovnikom kot kuža, pasjega sveta pravzaprav ne razumeš čisto zares. Psi so namreč od zmeraj, vsaj deset tisoč let nas spremljajo. Kinologija, ki si je izmislila pasme in z njimi služi, je stara komaj poldrugo stoletje. Učil sem se od nje, veliko mi je dala, vendar največ šele takrat, ko ji nisem več dovolil, da bi mi bila religija."

V Hočevarjevi knjigi se vse to nevsiljivo združuje in prepleta, predvsem pa je nabita s piščevo otipljivo energijo, h kateri je prav gotovo veliko pripomoglo prav enakopravno sobivanje s psi. (Kar šestindvajset jih naštejemo v njihovih kratkih življenjepisih na koncu knjige.)

Iz starožitnih Kosez se preselimo v Mehiko, na Kubo in v Rim, povsod tja, kamor je bil kot novinarski dopisnik za daljše obdobje nastavljen Tone Hočevar. Potovanje in nova dežela nikoli nista bila ovira, da mu ne bi sledili človeška in pasja družina, včasih so jih imeli tudi po pet hkrati. Seveda so z njimi povezane takšne in drugačne dogodivščine, zabavne, pa tudi žalostne. V Mehiki je dobermanka Bianca preprečila roparsko izpraznitev hiše, ki jo je organizirala njihova muchacha, gospodinjska pomočnica. Žal pa je drugi muchachi uspelo prodati Hočevarjeva tibetanska španjela. In to kar dvakrat, prvič so ju dobili nazaj, drugič sta izginila za vedno. Kuba je bila obdobje dobermanov, na razstavah pa je blestel mali šnavcer Čiki. Zaradi slovesa, ki ga je užival, so ga skušali ukrasti, a se je junaček, prav tisti, ki mu je neusmiljena veterinarka ob prihodu na Kubo na letališču zagrozila z usmrtitvijo, zagrizel v ugrabiteljevo roko in je ni spustil, dokler ni prišla policija. Pa Rim, kjer je v najhujši vročini, ko se je začel taliti asfalt, žena Bojana naložila pse v avto in jih odpeljala na ohladitev v Ljubljano. Rim z ogromnim parkom Villa Pamphili, pasjim rajem sredi mesta, je človeški in pasji druščini postal drugi dom. Rimski spomini so res nekaj posebnega. Tu stopi na prizorišče bernska planšarka Dana, ki je bila tako "človeška", da so jo Italijani klicali Persona (Osebnost). Sosed župnik don Carmelo se je rad šalil, da je to pes, ki ga je zagotovo največkrat blagoslovil sam papež. Don Carmelo je gospe kar s kužki vabil k maši, in ko je Tone Hočevar to povedal nekemu slovenskemu župniku, s katerim sta se srečala v hribih, je ta ogorčeno odvrnil, da bi on psa zbrcal, ne pa v cerkev vabil. "Hecno," mu je rekel Tone, "moje kužke pa papež, vaš vrhovni šef, požegna na Petrovem trgu, nikoli še ni rekel, naj jih stran zbrcajo."

Kosmata druščina je, kot rečeno, izjemna knjiga. Odlično napisana, brez kakršne koli vzvišenosti ali piščevega razkazovanja znanja, izkušenj in pomembnosti, z ravno pravim razmerjem med poljudnim in strokovnim, zabavnim in tragičnim, pasjim in človeškim, domačim in tujim, osebnimi spomini in zgodbami drugih ljudi. Bistveno in dragoceno je, da ima Tone Hočevar poleg psov izredno rad tudi ljudi, da rad pristopi k njim in se druži z njimi ter da je, vsemu svetovljanstvu navkljub, ostal preprost deček iz vaških Kosez. "Brez mešančkov bi bil svet prazen," je zapisal. Prazen in dolgočasen bi bil tudi brez ljudi, kakršen je Tone Hočevar.

Pa še opozorilo: naj se knjige ne loti, kdor ne mara psov.

Iz oddaje S knjižnega trga.