Film je režiral Joel Coen, prvič brez brata Ethana, ki se je začasno odločil posvetiti delu za gledališče. To je pravzaprav nenavadno, saj Tragedija Macbetha, filmska priredba gledališke igre, posneta na minimalistični sceni s črno-belo tehniko, daje vtis odrske produkcije.

Toda Joel Coen se s to podobo ne ujame v past številnih režiserjev, ki so ustvarili preveč "gledališke" priredbe dramskih besedil, polne monologov, ki niso organsko povezani v realistično zastavljeno dogajanje in okolje. Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzlom Washingtonom na čelu.

Sama zgodba Tragedije Macbetha ne prinaša večjih odklonov od izvirnika, a jih je ravno dovolj, da je očitno, po katerih predhodnikih se je Coen najbolj zgledoval. Vizualno je z ekspresionizmom in noirjem navdihnjena podoba blizu priredbi Orsona Wellsa iz leta 1948, delno pa tudi Krvavemu prestolu Akire Kurosawe, ki je dogajanje transponiral na Japonsko 17. stoletja in še zmeraj velja za eno najboljših adaptacij Shakespearja.

Pri spremembah zapleta je Coen morda še najbliže Macbethu, ki ga je leta 1971 v Playboyevi produkciji posnel Roman Polanski, saj na podobno makiavelistično raven povzdigne vlogo sicer stranskega lika viteza Rossa, ki ga je tukaj odlično upodobil shakespearovski igralec Alex Hassell. Najbrž namenoma ima film še najmanj skupnega z zadnjo veliko adaptacijo iz leta 2015, ki jo je režiral Justin Kurzel, z Michaelom Fassbenderjem in Marion Cotillard v glavnih vlogah. Ta sicer prav tako impresivni film se je namreč po vizualni plati in akciji zgledoval predvsem po seriji Igra prestolov.

Tudi dobrih štiristo let po prvi uprizoritvi je Macbethova zgodba še zmeraj relevantna metafora o željah, ambicijah in odgovornosti, filmske adaptacije klasičnih zgodb pa so dokazano eden najboljših pristopov, kako obdržati zanimanje za to literaturo med mlajšimi generacijami. Predvsem pa Coenova Tragedija Macbetha z osupljivo lepoto vizualno-zvočne podobe, mojstrsko postavitvijo mizanscene in igralsko predstavo nakazuje, da bo Shakespeare navdihoval umetnost še naslednjih štiristo let.

Iz oddaje Gremo v kino