"Umetniku se ni več treba ukvarjati s postranskimi nadrobnostmi. Zato imamo vendar fotografijo in je za to tudi veliko primernejša /.../ Prav tako slikarstvu ni več treba predstavljati zgodovinskih tem. Te so vendar popisane v knjigah. Menimo, da je slikarstvu namenjeno podajati višji pomen. Zato tudi umetniku dovoljuje izražanje notranjih vizij." Tako je poslanstvo slikarstva v prelomnem obdobju na prelomu 19. v 20. stoletje videl Henri Matisse, ki je bil na čelu disidentov, upornikov zoper pointilizem in impresionizem. Matisse, ki s svojim kredom zavračanja ustvarjanja iluzije tretje dimenzije, saj naj bi to odvzemalo možnost slikarju, da na platnu predstavi nekaj zelo drugačnega od fizične realnosti, je veljal za najvplivnejšega med začetniki modernizma. In Matisse je tudi ključna oseba razstave Od Matissa do Maleviča - Pionirji moderne umetnosti iz Ermitaža.
Umetniška zbirka trgovcev s tekstilom
Razstava, ki je na ogled v lani odprtem amsterdamskem Ermitažu, predstavlja zgodnje moderniste, ki so v sanktpeterburški muzej prišli prek zaplembe zasebnih zbirk znanih zbirateljev umetnosti Ivana Morozova in Sergeja Ščukina. Oba sta obogatela kot trgovca s tekstilom in oba sta drzno kupovala najnovejšo francosko umetnost, da bi s predstavljanjem teh novih umetnostnih vzorov sprožila preporod ruske umetnosti. Noben drug zbiratelj ni takrat kupoval toliko Matissov in Picassov kot ravno Ščukin in Morozov. V svojih stanovanjih sta prirejala razstavne večere, na katerih so mladi ruski umetniki spoznavali smernice z zahoda.
Najtesnejše sodelovanje je Ščukin razvil prav z Matissom, ki je prav za kolekcionarjevo stanovanje tudi naslikal eno izmed svojih ikoničnih slik La Danse (Ples). Sliko, ki izraža Matissovo zanimanje za primitivno umetnost in ki jo zaznamuje značilna fauvistična barvna paleta, umetnostni zgodovinarji večkrat imenujejo za prelomno v Matissovi karieri in tudi za ključni moment v razvoju modernega slikarstva. Danes seveda visi v sanktpeterburškem Hermitagu. Tam so dela iz zbirk Ščukina in Morozova končala leta 1948, sicer pa jih je lastnikoma nova revolucionarna oblast odvzela že leta 1917.
De Vlaminck in Derain - dve poti v fauvizmu
Na razstavi v Amsterdamu seveda ni na ogled le Matisse. Tu sta še Maurice ve Vlaminck in André Derain, ki skupaj z Matissom veljata za ključni imeni fauvizma. Njuni slikarski poti in njuni zapisi razkrivajo, kako zelo različne osebnosti so se zbrale v fauvizmu in kako zelo različno (ne)gotovi so bili takrat slikarji, ki so se prvi odločili za močne geste, grobe nanose in kričeče barve. Maurice de Vlaminck je vedel, da mora storiti nekaj zelo novega: "Teorije so v umetnosti prav toliko uporabne kot zdravniški recepti: da bi vanje verjel, bi moral biti bolan. Znanje ubija nagon ... /.../ Želel sem sprožiti moralno revolucijo v vsakdanjem življenju ... Bil sem nežen, vendar silovit barbar." Veliko bolj negotovo je k novim potezam pristopal Derain, katerega je kar nekaj časa pestil občutek, da vendar mora (še malo) slikati po starem: "Kakor koli že, naslikal bom nekaj pokrajin, ampak proti moji volji. Skoraj. Nekako ne čutim potrebe po krajinah niti po portretih ali tihožitjih." A jih je vendar še slikal.
S pilotom govoriti je prepovedano
No, Picassu ni bilo mar za taka govoričenja. Krepko je stopal po samo svoji poti, čeprav je treba priznati, da se je na njej večkrat oziral tudi k drugim umetnikom, predvsem k Matissu, ki je v njunem času dejansko veljal za glavnega zvezdnika. Na amsterdamski razstavi je na ogled prav toliko Picassovih kot Matissovih slik. Ducat. Ob Matissu se Picasso zazdi nekoliko nekomunikativen, njegove slike se ne odpirajo toliko v svet, ampak ga 'merijo' na očitno zelo samosvoj način. Ni ga zares mogoče izraziti v teoriji. Vsaj po Picassu, ki je z mislijo na odvečnost teorij v umetnosti vehementno izjavil: "S pilotom govoriti je prepovedano."
Omenjeni so bili le umetniki z največjo prezenco na razstavi, ki bo na ogled do 17. septembra. Med avtorji 75 razstavljenih slik so še Malevič, Kandinski, Javlenski, Ozenfant, Utrillo, Marquet in mnogi drugi. Gre za izsek iz Ermitaževega bogastva, za katerega velja, da vsebuje najbogatejšo zbirko francoskega slikarstva z začetka 20. stoletja. Razstava je prav zaradi tega podatka izredno zanimiva, saj je dokaz za tesno in plodno kulturno sodelovanje med Francijo in Rusijo, ki so ga navsezadnje spodbujali ruski plemiči, zagledani v vse, kar je prihajalo iz bližine francoskega trona. Tudi po tem, ko je bil ta že stoletje 'obglavljen'.
Spodaj je na ogled nekaj del, ob katerih so se moderne umetnosti učili Rusi.