Režiser se je že dalj časa boril z okužbo črevesja, a njegova smrt je po poročilih francoskih medijev nastopila nenadno. (V času pred smrtjo se je pripravljal na snemanje naslednjega filma in pisal nadaljevanje svoje knjige 50 let ameriškega filma.) Vest o njegovem slovesu so potrdili v Inštitutu Lumière, ki ga je vodil, pa tudi umetniški direktor canskega festivala Thierry Fremaux.

"Vodja generacije, ki je sledila novemu valu"
Kultni ameriški filmski kritik Roger Ebert je Taverniera nekoč opisal kot "najbolj nadarjenega in najbolj veščega med francoskimi režiserji" in kot "vodjo generacije, ki je sledila novemu valu". Ocenil je, da Tavernierev opus pooseblja "zavrnitev teorije avtorja, ki jo je nekoč zagovarjal", češ da Tavernier "gledalcu nikoli ne vsiljuje sebe ali svojega sloga".

Bertrand Tavernier se je rodil v Lyonu kot sin pisatelja in založnika, ki je med drugo svetovno vojno izdajal literarni vestnik odporniškega gibanja. Fant je začel študirati pravo, a je kmalu raje pisal kritike za filmski reviji Positif in Cahiers du cinema in delal kot asistent režiserjev.

Leta 1974 je predstavil svoj prvi dolgometražni film Urar iz Saint-Paula. Kot samostojen in nekonvencionalen ustvarjalec je v filmih pogosto obravnaval zgodovinske teme, loteval pa se je tudi sodobnih, aktualnih vprašanj. Za njegova dela je značilna natančna in neprizanesljiva psihološka in socialna kritičnost.

Direktor beneškega filmskega festivala Alberto Barbera ga je ob zlatem levu za življenjsko delo opisal kot dovršenega, instinktivno nekonformističnega in neomajno vsestranskega avtorja.

Med njegovimi pomembnejšimi filmi so Death Watch (1979), Coup de torchon (1981), Nedelja na podeželju (1984), Okrog polnoči (1986), La passion Beatrice (1987), Življenje in nič drugega (1989), Daddy Nostalgie (1990), Vaba (1995), Kapitan Conan (1996) in Naelektrena meglica (2009).

Za film Življenje in nič drugega je prejel nagrado bafta za najboljši tujejezični film, za film Vaba je prejel zlatega medveda na filmskem festivalu v Berlinu.

Tavernier si je celotno kariero prizadeval tudi za ohranjanje francoske filmske dediščine.