Žarko Laušević je veljal za enega najbolj priznanih igralcev v vseh državah nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Maturiral je v Podgorici (takrat Titogradu), leta 1982 pa je diplomiral iz igre na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in postal član Jugoslovanskega dramskega gledališča.

Prepoznavnost mu je leta 1984 prinesla vloga v srbski televizijski seriji Sivi dom, zaradi katere je že pred zaključkom diplome postal vsejugoslovanska zvezda. Jurica Pavičić ga je opisal kot mladega in čednega, ljubljenca "medijev, gledalk in žensk".

Njegova priljubljenost je rasla z vlogami v pretežno srbskih produkcijah, kot so Šmeker v režiji Zorana Amarja, Zgodilo se je na današnji dan in Bolje kot bežati Miroslava Lekića ter Bratje po materi in Boj na Kosovu Zdravka Šotra.

Prejel je tudi več nagrad, med drugim zlato areno na filmskem festivalu v Pulju za najboljšega glavnega igralca v filmu Oficir z vrtnico.

Njegovo kariero je pretresel umor, ki ga je zagrešil kot posledica napada, ki ga je nanj leta 1993 pred kavarno v Podgorici izvedla skupina huliganov. Laušević je v obrambi s pištolo ubil dva napadalca, tretjega pa hudo ranil, zaradi česar je bil sprva obsojen na 13 let zapora, nato pa so mu kazen zmanjšali na štiri leta. Leta 1999 se je preselil v Združene države Amerike, leta 2001 pa je bil z odločitvijo vrhovnega sodišča znova obsojen na 13 let zapora, vendar ga je 10 let pozneje takratni predsednik Srbije pomilostil. O tem dogodku in o izkušnji zapora je izšla knjiga Leto mine, dan nikoli, ki jo je v slovenskem prevodu izdala založba Modrijan.

O njegovem življenju je režiserka Branka Bešević Gajić posnela tudi dokumentarno-pripovedni film z naslovom Lauš.