Ciril Cesar je čez leta za svoje delo, ki je zaznamovalo kulturo in gospodarstvo Velenja – ter tudi industrijsko oblikovanje in kiparstvo širšega prostora –, je prejel več nagrad in priznanj. Leta 2020 je postal tudi častni občan Mestne občine Velenje, ob njegovem lanskem 100. jubileju pa se mu je mesto zahvalilo s celodnevnim dogajanjem. V več kot 60-letnem delovanju je ustvaril obsežen kiparski in oblikovalski opus, v Gorenju pa je med drugim vodil oddelek za projektiranje in oblikovanje.

Odraščanje v podobarski delavnici
6. julija 1923 v Mozirju rojeni Ciril Cesar je svojo naklonjenost formi in umetnosti lahko razvijal že v otroštvu, saj sta bila rokodelca tako njegov ded Andrej Cesar kot tudi oče Ivan Cesar. Družinska podobarska delavnica mu je nudila prvi pouk, tam pa je nekaj časa služboval tudi Anton Aškerc. Ta podatek velja omeniti, saj je Ciril Cesar nato kot prvi akademsko izobraženi kipar v rodbini leta 1956 ob stoletnici Aškerčevega rojstva prejel občinsko naročilo za postavitev književniku posvečenega javnega spomenika v Celju.

Javni spomin na žrtve vojnega obdobja
Tragično izkušnjo vojne je najprej doživel v okupirani Ljubljani najprej kot študent, nato pa je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder so ga po letu dni odpustili, ker ni prenesel streljanja, in je pozneje odšel v partizane.

Po koncu druge svetovne vojne je začel obiskovati kiparski oddelek novoustanovljene ljubljanske Akademije upodabljajočih umetnosti in poklicno pot kiparja začel v ateljeju profesorja Frančiška Smerduja. Bil je večen zagovornik miru in kot je ob praznovanju njegove stoletnice povedala njegova žena Olga Cesar, se je že v prvih povojnih letih "odklonil od socrealizma in v svoja dela vnašal človečnost ter protivojno vsebino. Večkrat je dejal, da je vsaka vojna zločin."

Že leta 1953 je doživel uspeh s svojo prvo samostojno razstavo v Jakopičevem paviljonu v parku Tivoli v Ljubljani. Iz prestolnice se je preselil v Celje, kjer bil zaposlen kot profesor risanja na učiteljišču.

Cesar je prejel več javnih naročil za spomenike, pri čemer se njegovi kipi poklanjajo spominu na talce in padle iz obdobja druge svetovne vojne. Njegovi spomeniki stojijo v rodnem Mozirju, Nazarjah, Šentjurju in Gornjem Gradu, pa tudi v Velenju v muzejski postavitvi na gradu. Cesarjevo raziskovanje kiparskega medija in preizkušanje različnih tehnik ter oblikovnih postavitev sta dosegla vrhunec leta 1959, ko se je preusmeril k steklu.

Umetnik z izrazito izumiteljsko žilico
Nasploh je iz njegovih stvaritev razvidno, da je bil izrazit izumitelj, ki je na poti od domačega in akademskega kiparstva v glini in lesu ter javnih spomenikov iz brona in zasebnih iz stekla, v iskanju sistemskih rešitev proizvodnje za množično vsakdanjo uporabo prišel do inženirstva v velenjski tovarni Gorenje.

Leta 1961 je ob pogledu na "ropotajoče" orodje v domači kuhinji izdelal patent za kuhinjsko tehtnico De luxe, ki ga je odkupila celjska tovarna Libela. Tehtnica je povzročila pretres v industriji, saj je zmanjšala stroške izdelave v primerjavi s starim modelom za skoraj polovico, zaposlili pa so 40 novih delavcev. Ves čas razprodana tehtnica je veliko zanimanja požela tudi v tujini. Studio za dizajn Gorenja je deloval kar družinski domači hiši, ki jo je načrtoval sam – sodelavci pa so zaradi boljših pogojev iz tovarne prihajali v službo k njemu na dom.

Patent za množično proizvodnjo tehtnice mu je na začetku 60. let preteklega stoletja omogočil selitev v tujino. Sprva je delal v tovarni v Frankfurtu, pozneje se je s predloženim izdelkom izuma tehtnice vključil v študijsko okolje Visoke šole za oblikovanje v Ulmu v Nemčiji. Po vrnitvi v Slovenijo je nekaj let poučeval risanje in kiparstvo. Upokojitev pa je izkoristil za vnovično posvečanje kiparstvu v steklu, pri čemer se je tematsko osredotočil predvsem na iskanje harmonije, oblikovne in vsebinske življenjske skladnosti.

Ciril Cesar je umrl včeraj na svojem domu v Velenju, je sporočila njegova hči Nives Cesar. Pogrebna slovesnost bo potekala v ožjem krogu na ljubljanskem pokopališču Žale.