Kdo natančno je in kaj natančno počne, je za Velenjčane, ko se človek pogovarja, že težji zalogaj, a da v beli hiši ob Paki živi neki umetnik, je v mestu splošno znano. Stari grad na griču, rudnik, jezero in Gorenje so temelji mesta, h katerim danes s toliko več gotovosti lahko prištejemo še častnega meščana občine Velenje, kiparja in industrijskega oblikovalca Cirila Cesarja, ki je v četrtek na svojem domu, obdan z najbližjimi in gosti, praznoval svoj 100. rojstni dan. V mestu ima kiparstvo kar pomembno tradicijo, v vsakdanjem življenju pa tudi gospodinjski aparati svetovne znamke kakovosti, ki so tako nekdaj kakor še danes del vsakega doma. Ciril Cesar je oblikovanje na Slovenskem utemeljil. Prav njegova je legendarna tehtnica de luxe oziroma "nedosegljiva lepotica", kot jo je v šestdesetih letih imenovalo tedanje časopisje. Vendar o tem malce pozneje.

Ciril Cesar je včeraj praznoval sto let, Velenje pa se mu je ob tej priložnosti zahvalilo s celodnevnim dogajanjem, ki je predstavilo pomen njegovega prispevka lokalni skupnosti in širše. Ob stojnici pred Galerijo Velenje so mimoidoči lahko preverili svoje znanje s preprostim kvizom iz poznavanja mesta, dediščine oz. Cesarjeve zapuščine v njem.

Za najmlajše je v galeriji potekala likovna delavnica, ki je ob otroškem izražanju v skulpturi predstavila kiparjevo prvo javno postavitev veličastnega steklenega kipa v mestu – Sozvočje časa v Kulturnem domu iz leta 1995. Poleg tega so organizirali še dve javni vodstvi, posvečeni Cesarjevemu kiparstvu, najprej po mestu, od najstarejšega kipa pred osnovno šolo Antona Aškerca do sodobne umetnosti, zatem pa po stalni zbirki na velenjskem gradu pod okriljem muzeja, ki obsega umetnikov kiparski opus. Zvečer je bil v kinodvorani, v organizaciji Festivala Velenje, predvajan še filmski portret Cirila Cesarja z naslovom Pot v svetlobo, ki je bil pred leti posnet v sodelovanju z ekipo RTV Slovenija, sicer zasebne produkcije.

Ciril Cesar se je rodil leta 1923 v Mozirju. Svojo naklonjenost formi in umetnosti je lahko razvijal že v otroških letih, saj sta bila tako ded, Andrej Cesar, kot kiparjev oče, Ivan Cesar, rokodelca. Podobarska delavnica, v kateri je delovala vsa družina skupaj s pomočniki in vajenci, je nudila prvi pouk dečku, ki je zrasel ob lesu, barvah s pozlato, z živimi očmi svetnikov, v skladnosti in lepoti cerkvene opreme, kot so oltarji, ter vselej živahnimi obiski z novicami od drugod. V Mozirju, katerega glavni trg je obvladovala Cesarjeva delavnica, je nekaj časa služboval tudi Anton Aškerc, ki je rad prihajal k Cirilovemu očetu na obisk – podatek ni nepomemben, saj ga je pozneje prvi akademsko šolani kipar v rodbini Ciril Cesar upodobil, ko je leta 1956 ob stoletnici pesnikovega rojstva prejel občinsko naročilo za postavitev javnega spomenika veljaku v Celju.

Mlad, a mojstrsko izvežban kipar se je naloge lotil na način, ki v slovenski, pa tudi širši evropski spomeniški tradiciji dotlej za portretno spomeniško plastiko ni bil običajen. Glede spopadanja z izzivi, kjer se poda v neznano, kjer je sicer suveren zaradi rokodelske veščine in znanja, negotov pa zaradi same likovne rešitve teme, je v nekem intervjuju nekoč dejal, da takrat "samega sebe preša" toliko časa, v vsej svoji osebi, v duhu in v roki, s študijem, razmišljanjem, raziskovanjem, s poskusi, skiciranjem ter emocionalnim angažmajem, dokler ne pride do točke, ko ve, da je prišel do prav in da je to njegova resnica. In nato naredi, kar si je zamislil.

Pogled na opus Cirila Cesarja kaže, da gre za izrazitega izumitelja, ki je na svoji življenjski poti od domačega in akademskega kiparstva v glini in lesu ter javnih spomenikov iz brona in zasebnih iz stekla, za mizo vsakdanjega družinskega življenja v iskanju sistemskih rešitev proizvodnje za množično vsakdanjo uporabo prišel do inženirstva v tovarni Gorenje. Invencija oziroma izboljšava je torej za Cirila Cesarja tičala tako rekoč za vsakim ovinkom od zadnjega dobro opravljenega dela dalje in s tem je tudi drugim utiral in ponudil nove poti.

Cesar je vse življenje ponavljal, da je vojna zločin – po tragični izkušnji vojne, ki jo je v okupirani Ljubljani spoznal najprej kot študent, še bližje pa, ko je bil mobiliziran v nemško vojsko, od koder so ga zato, ker ni prenesel streljanja, po letu odpustili in je pozneje odšel v partizane –, zato je raje kot za orožje prijel za umetnostno orodje.

Po koncu druge svetovne vojne se je vpisal na kiparski oddelek novoustanovljene Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in poklicno pot kiparja začel v ateljeju svojega profesorja Frančiška Smerduja, po čigar osnutku je mladi študent kiparske specialke Cesar izdelal kip Ilegalca, za spomenik, ki danes stoji na Štefanovi ulici v Ljubljani (ob prostorih policije nasproti Šestice).

Prejel je več javnih naročil za postavitev spomenikov – njegov kipi se poklanjajo spominu na talce in padle žrtve iz obdobja druge svetovne vojne (v Mozirju, Nazarjah, Šentjurju in Gornjem Gradu, pa tudi v Velenju v muzejski postavitvi na gradu). Cesarjevo raziskovanje kiparskega medija in preizkušanje različnih tehnik ter oblikovnih postavitev sta dosegli vrhunec leta 1959, ko se je preusmeril k steklu. Ta korak naredi "po tem, ko je predhodno ustvarjal realizem in protivojni ekspresionizem, kar ga je čustveno izčrpavalo, ker je bil vedno borec za mir", je za Televizijo Slovenija ob kiparjevi stoletnici povedala njegova hči Nives Cesar, ki skrbi tudi za očetovo zbirko osnutkov za postavitve po naročilu. "V steklu je našel transparenco, svetlobo, iskrivost." Nov material je kiparja povsem prevzel in določil njegovo nadaljnje ustvarjanje.

Kot že omenjeno, je Cesarjeva inherentna lastnost nenehno eksperimentiranje, smisel za inovacije in želja po nenehnem iskanju izboljšav obstoječe stvarnosti. Leta 1961 je ob pogledu na "ropotajoče" orodje v domači kuhinji izdelal patent za kuhinjsko tehtnico, ki ga je odkupila tovarna Libela v Celju. Njegova tehtnica je bila pionirska v več pogledih – v primerjavi s starim modelom so se stroški izdelave zmanjšali za 44 odstotkov, zaradi naraslega povpraševanja v tovarni pa so leta 1963 zaposlili "nove delovne moči". Zanimanje za izdelek serijske proizvodnje aerodinamične oblike, "ki je v okras vsaki kuhinji", kot so "lepotico iz Celja" nazivali oglasi, je bil jugoslovanska uspešnica na mednarodnem trgu, na katerega je država vstopila v koraku z globalno modernizacijo in tehnizacijo vsakdanjega življenja. In tako je v korak s časom stopil tudi Cesar.

Studio za dizajn Gorenja je deloval kar družinski domači hiši, ki jo je Cesar načrtoval sam, delavci pa so zaradi boljših pogojev iz tovarne prihajali v službo k njemu domov. Cesar je v Gorenju zasnoval metodologijo serijske proizvodnje, ki jo je poimenoval 'Ma–de–co' in združuje trženje oziroma marketing, oblikovanje oziroma dizajn in konstrukcijo. Na inštitutu, ki v podjetju deluje še danes, le da ne več v domači hiši, je v času njegovega vodenja nastalo več kot 30 različnih inovacijskih modelov, od mlinčka za kavo, signirke, kuhinjske modularne poenotenosti posameznih elementov do sesalnika.

Patent za množično proizvodnjo tehtnice, ki ga je v tovarni za dobro plačilo izpogajala kiparjeva žena Olga, je kiparju na začetku šestdesetih let omogočil preselitev v tujino. Najprej je delal v tovarni v Frankfurtu, kjer je pridobil znanje, povezano s tedaj v arhitekturi uveljavljajočim se steklom, nato se je s predloženim izdelkom izuma tehtnice vključil v študijsko okolje Visoke šole za oblikovanje v Ulmu. Na povabilo velenjskega župana in direktorja tovarne je za svoj novi dom izbral takratno središče napredka in novega časa, tedanje Titovo, zdaj spet kot prej – Velenje.

Nekaj let pred upokojitvijo je poučeval risanje in kiparstvo, ter tako s svojim znanjem in vselej odprtim, a obenem zahtevnim značajem številnim mladim pomagal do samostojnosti v likovnem izrazu. Upokojitev je Cesar izkoristil za vnovično posvečanje kiparstvu v steklu, tematsko pa se je osredotočil predvsem v iskanje harmonije, oblikovne in vsebinske življenjske skladnosti. Vse sile je usmeril v prizadevanje za premagovanje konfrontacij, za izpovedovanje nesmisla vojn za čim bolj temeljito, a obenem nenasilno, transparentno in estetsko navdihujočo uveljavitev edinega cilja in smisla, ki je mir. Ciril Cesar je večen zagovornik miru, bodo povedali njegovi bližnji. "Že v prvih povojnih letih se je odklonil od socrealizma in v svoja dela vnašal humanost ter protivojno vsebino. Večkrat je dejal, da je vsaka vojna zločin," je ob praznovanju stoletnice dejala njegova žena Olga Cesar.

Med snemanjem 55-minutnega igrano-dokumentarnega portreta Pot v svetlobo v režiji Primoža Meška in po scenariju, ki ga je Renske Svetlin napisala z Živo Rogelj, je nastala zadnja velika steklena skulptura EKG, ki jo je avtor končal s pomočnikoma v domačem Velenju. RTV Slovenija je Cirilu Cesarju posvetila tudi oddajo cikla Spomini (igledate si jo lahko spodaj). Cesarjevi zapuščini pa je posvečena tudi monografija z besedili dr. Zorana Kržišnika, dr. Milčka Komelja, dr. Miklavža Komelja, Jožeta Ciuhe in drugih, pospremljeno s fotografijo Damjana Švarca.

V Ljubljani pa so Cesarjeva dela s svojo luminiscenco leta 2010 javnosti spregovorila na razstavi Pod bikovo glavo, ki jo je v Cankarjevem domu pripravil umetnostni zgodovinar dr. Lev Menaše.

Za svoje delo je Cesar prejel številne nagrade doma in na tujem, njegovo delo pa je mogoče videti v stalni zbirki Muzeja Velenje.