Antologija krika II: Twister je utelešena moč odpora proti nevidnosti, odvzemanju prostora in nenehnemu soočanju s preseganjem lastnih meja v plesnem ustvarjanju, so zapisali v kolektivu. Foto: Hana Podvršič, oblikovanje: Rok Marinšek
Antologija krika II: Twister je utelešena moč odpora proti nevidnosti, odvzemanju prostora in nenehnemu soočanju s preseganjem lastnih meja v plesnem ustvarjanju, so zapisali v kolektivu. Foto: Hana Podvršič, oblikovanje: Rok Marinšek

V Galeriji Vžigalica bo ob razstavi Keiko Miyazaki danes premiera performansa Kolektiva NEST Antologija krika II: Twister. Duet se prepleta z vsebinami razstave, ob čemer se plesalki in performerki Urška Centa in Kristyna Peldova spoprijemata s prilagajanjem lastne plesne prakse in prevpraševanjem njene subverzivnosti v odnosu do galerijskega prostora.

Ponovitve bodo 11. aprila in 5. maja ob 20.00 ter 15. aprila ob 18.30.

Sorodna novica Keiko Miyazaki: Ljubezen ne plačuje najemnine ali začarani krog pomanjkanja denarja in časa

Kolektiv NEST v trilogiji Antologija krika nadaljuje raziskovanje prostorske negotovosti samostojnega plesnega umetnika – fizične, konceptualne in eksistencialne. Po prvem delu Vrečka presenečenja, ki je znotraj konteksta plesne predstave dajal prostor mladim vizualnim umetnikom, Twister zaradi stiske financiranja uprizoritvenih umetnosti neodvisnih ustvarjalcev vstopa v galerijski prostor, namenjen vizualni umetnosti.

Razdajanje v imenu umetnosti
V njem dve telesi brez obrazov brezkončno krožita, iščoč lastno vrednost, težo in moč. V imenu ljubezni do svojega dela sta se pripravljeni investirati v celoti in do konca – se popolnoma razdati, se dokončno ponuditi na uporabo delu, se iztrošiti za svoj poklic. Pri tem ne gre za njuno identiteto, ta ni pomembna; pomemben je le smisel, ki ga najdeta v tem, kar imata radi. Vredno je, kajti le tako lahko obstajata, so zapisali v Galeriji Vžigalica.

V dialogu z razstavo, ki trenutno domuje v galeriji
V Kolektivu NEST so zapisali, da je duet nastal v spoštljivem odnosu do prostora Galerije Vžigalica, ki mu omogoča eksistenco. Plesalki in performerki sta z razstavo Keiko Miyazaki z naslovom Ljubezen ne plačuje najemnine vzpostavili dialog, hkrati pa sta skozi omejitve galerijskega prostora iskali nove oblike osvoboditve in vztrajanja.

Fizično in metaforično deljenje prostora se v drugem delu Antologije krika tako predstavlja kot priložnost za nove ustvarjalne izzive. Gre za vzpostavitev dinamičnega performativnega prostora, kjer se razstava in performans neprestano prepletata, združujeta in razdvajata, ter hkrati za nagovor novih občinstev.