Pisatelj se je poslovil v nedeljo pri starosti 89 let. "Z globoko žalostjo sporočamo, da je naš oče, Mario Vargas Llosa, danes mirno umrl v Limi, obkrožen s svojo družino," je zapisal njegov najstarejši sin Alvaro na družbenem omrežju X. Pod zapisom sta podpisana tudi književnikova druga otroka, sin Gonzalo in hči Morgana. "Njegovo slovo bo razžalostilo njegove sorodnike, prijatelje in bralce po vsem svetu, a upamo, da bodo našli tolažbo – tako kot mi – v dejstvu, da je užival v dolgem, pustolovskem in plodnem življenju ter za sabo pustil delo, ki ga bo preživelo," so še zapisali. Pisateljevi otroci so sporočili še, da bodo očetovi posmrtni ostanki kremirani in da ne bo nobene javne slovesnosti, poroča Associated Press (AP).

Prvi roman v slovenskem prevodu že pet let po izvirniku
Mariu Vargasu Llosi je slavo prinesel že njegov prvi roman Mesto in ščeneta (La ciudad y los perros) iz leta 1963, v katerem je opisal izkušnje šolanja na vojaški gimnaziji v Limi, ki jo je obiskoval kot najstnik. Roman, ki je modernizmu odprl vrata v perujsko književnost, je v slovenskem prevodu Nika Koširja izšel leta 1968 pri Mladinski knjigi. Tudi sicer so slovenskemu bralstvu njegova dela precej dobro poznana, saj je v prevodu na voljo vrsta njegovih knjig in člankov.

Poleg romanesknega prvenca med drugim tudi romani Zelena hiša, Pogovor v Katedrali, Pantelon in tolažnice, Kdo je ubil Palomina Molera?, Hvalnica mačehi, Pripovedovalec, Vragolije porednega dekleta, Zapiski don Rigoberta, Keltove sanje in Prikriti junak, ki so izšli pri različnih založbah. Nasploh so njegova knjižna dela doživela prevode v okoli 30 jezikov. Zadnji roman Vargasa llose Le dedico mi silencio (Svojo tišino posvečam tebi) je izšel leta 2023 ter se je tudi v njem posvetil temama družbene identitete in utopije, dvema ponavljajočima se temama v njegovem leposlovju.

Jorge Mario Pedro Vargas Llosa se je rodil 28. marca 1936 v Arequipi v Peruju, njegova rojstna hiša je danes preurejena v muzej, v katerem je mogoče spoznati njegovo življenje in delo. Leta 1959 je objavil svojo prvo zbirko zgodb Los Jefes (Poglavarji). Velik del opusa je ustvaril pod vplivom svojega doživljanja perujske družbe in osebnih izkušenj kot Perujca. Z leti je razširil tematike in začel obravnavati tudi druge kraje sveta, velik preobrat na njegovi ustvarjalni poti pa je bil premik k literarni postmoderni.

Najbolj brano ime južnoameriškega buma
Mnogi literarni kritiki so mu pripisovali večji mednarodni pomen, kot ga je imel oz. ga ima kateri koli drugi predstavnik t. i. južnoameriškega buma – literarnega gibanja v 60. in 70. letih minulega stoletja, ko je bralstvo na evropskih tleh in drugje po svetu začelo prisegati na stvaritve takrat mladih južnoameriških pisateljskih imen. Poleg Vargasa Llose v tej družbi najdemo še Argentinca Jorgeja Luisa Borgesa in Julia Cortazarja, Mehičana Carlosa Fuentesa in Kolumbijca Gabriela Garcio Marqueza. Prav tako se mu je pripisoval širši krog bralcev kot tem preostalim avtorjem.

Že zgodaj se je začel posvečati pisanju in pri vsega 15 letih postal honorarni poročevalec za časopis La Crónica, kjer je pokrival področje kriminalitete. Glede na njegovo uradno spletno stran je med drugim opravljal tudi pregled imen na pokopališčih v Peruju, poučeval na šoli Berlitz v Parizu in kratek čas v španskem uredništvu pri Francoski tiskovni agenciji (AFP) prav tako v Parizu. Večino svojega življenja je še naprej objavljal članke v časopisju, najbolj znana je njegova kolumna o političnih temah, ki je dvakrat mesečno izhajala v več časopisih.

Tudi sicer je bil izjemno plodovit avtor, ki je podpisal tudi več člankov, kolumn in esejev, največ za španski časnik El Pais. Leta 1993 je prevzel špansko državljanstvo, saj je več let prebival tam. Več let je živel v tudi v francoski prestolnici in leta 2016 postal prvi tuji avtor, ki je bil še za časa življenja dodan v prestižno knjižno zbirko Pleiade, pet let pozneje je bil imenovan tudi v francosko akademijo intelektualcev. Poleg Madrida in Pariza je živel tudi v New Yorku.

"Pisatelji običajno umirajo od lakote"
Kot je nekoč razkril, je njegov oče na sinovo mladostniško ljubezen do del Julesa Verna in pisanje poezije gledal kot na zanesljivo pot do lakote in se bal za njegovo "možatost", saj je verjel, da so "pesniki zmeraj homoseksualci". Potem ko očetu ni uspelo, da bi ga vpisal na mornariško akademijo, saj je bil mladoleten, ga je poslal na prej omenjeno vojaško akademijo Leoncio Prado. Izkušnjo vojaške akademije je pozneje opisal "kot odkrivanje pekla". Sledil je študij literature in prava na perujski univerzi San Marcos: "Prvo kot poklicanost, drugo pa, da bi zadovoljil svojo družino, ki je verjela – ne brez razloga –, da pisatelji običajno umirajo od lakote."

Leta 1958 je imel v žepu diplomo iz književnosti, ni pa se potrudil, da bi predložil še diplomsko nalogo iz prava. Še istega leta je dobil štipendijo za doktorski študij v Madridu. Njegovi zgodnji romani so razkrivali perujski svet vojaške arogance in surovosti, aristokratske dekadence in amazonskih staroselcev, ki so soobstajali s širjenjem urbanih območij 20. stoletja. "Peru je nekakšna neozdravljiva bolezen in moj odnos do njega je intenziven, oster in poln nasilja iz strasti," je zapisal leta 1983.

Skrivnost, ki sta jo nekdanja prijatelja odnesla s sabo v grob
Vargas Llosa, nekoč zapisan komunističnim idejam, je sčasoma postal oster zagovornik osebnih in ekonomskih svoboščin ter redno napadal latinskoameriške levičarske voditelje, ki jih je imel za diktatorje. Čeprav je bil sprva zagovornik kubanske revolucije s Fidelom Castrom na čelu, je leta 1980 sporočil, da ne verjame več v socializem kot rešitev za države v razvoju. Še prej pa je leta 1976 v znamenitem incidentu v mehiški prestolnici udaril prav tako Nobelovega nagrajenca in nekdanjega prijatelja, danes prav tako že pokojnega Gabriela Garcio Marqueza, ki ga je pozneje zasmehoval kot "Castrovo kurtizano". Nikoli sicer ni bilo razčiščeno, ali je šlo za prepir zaradi politike ali za osebni spor, saj nobeden od njiju ni želel javno razpravljati o tem, navaja AP.

Zaradi svojega postopnega političnega obrata k prostotrgovinskemu konservativizmu je Vargas Llosa izgubil podporo mnogih svojih latinskoameriških literarnih sodobnikov in bil deležen precejšnje kritike iz baze oboževalcev njegovega knjižnega ustvarjanja. Leta 1990 je celo kandidiral za predsednika Peruja, a ga je premagal takrat še neznani rektor univerze Alberto Fujimori, ki je sicer rešil velik del političnega in gospodarskega kaosa v državi, a je hkrati postal tudi pokvarjen in avtoritaren voditelj.

Pestro ljubezensko življenje od najstništva do visoke starosti
Vargas Llosa je praktično vse do visoke starosti imel razgibano ljubezensko življenje. Še kot najstnik se je pridružil komunistični celici in pobegnil s 33-letno Bolivijko Julio Urquidi –svakinjo svojega strica in se z njo tudi poročil. Pozneje je iz njunega devetletnega zakona črpal navdih za svoj sedmi roman Teta Julia in scenarist (La Tía Julia y el Escribidor), ki je izšel leta 1977 in postal prodajna uspešnica. Prvemu zakonu je leta 1965 sledila poroka z deset let mlajšo sestrično Patricio Llosa, s katero sta povila prej omenjene otroke Alvara, Gonzala in Morgano. Par se je ločil po 50 letih zakona, pisatelj pa se je spustil v razmerje z Isabel Preysler, znano kot nekdanjo ženo pevca Julia Iglesiasa in mamo pevca Enriqueja Iglesiasa. A se je par – domnevno zaradi njegovega ljubosumja – razšel leta 2022.