Igralkina hčerka Manuela Papatakis je v objavi na Instagramu zapisala, da je Anouk Aimée umrla na svojem domu v Parizu, dodatnih podrobnosti pa ni navedla.

Anouk Aimée se je v kolektivni spomin najbrž najgloblje vrezala s svojo vlogo mlade vdove ob Jeanu-Louisu Trintignantu v drami Clauda Leloucha Moški in ženska (Un homme et une femme, 1966); film ji je prinesel tako zlati globus kot tudi nominacijo za oskarja za najboljšo igralko.

Nastopila je tudi v klasikah Sladko življenje (La Dolce Vita, 1960) in 8 1/2 (1963) Federica Fellinija pa v Demyjevi Loli (1961), v Montparnasse 19 (1958) Jacquesa Beckerja in Bertoluccijevi Tragediji smešnega človeka (La tragedia di un uomo ridicolo, 1981).

Njena zvezda je vzšla v zgodnjih 40. letih 20. stoletja in trajala vse do ponovnega snidenja s Trintignantom v Najlepših letih (Les Plus belles années, 2019), Lelouchevemu epilogu h klasiki Moški in ženska.

V njenem katalogu več kot osemdesetih celovečernih filmov je tudi vloga v Altmanovi satiri modnega sveta Ready to Wear (1994); v drami Mala livada z brezami (La Petite Prairie aux bouleaux, 2003) režiserke Marceline Loridan-Ivens je upodobila preživelo žrtev holokavsta, ki se po šestdesetih letih vrne v Auschwitz. Blestela je tudi v komediji Yvana Attala Poročila sta se in imela veliko otrok (Ils se marièrent et eurent beaucoup d'enfants, 2004).

Leta 2007 je v intervjuju za britanski Guardian igralka kot svojo "skrivnost dobre igre" navedla naslednji napotek: "Fellini me je naučil, da je najpomembnejše od vsega poslušati, preprosto poslušati, kaj govorijo drugi liki. Pa ne smeš se jemati preveč resno."

Priimek "Ljubljena" je bil ideja Jacquesa Preverta
Judith Dreyfus, tako ji je bilo ob rojstvu namreč ime, je na svet prišla leta 1932 v Parizu. Starši so svoje življenje posvetili igri: njen oče Henri Dreyfus je nastopal kot Henry Murray, njena mama pa je bila Genevieve Sorya. V vihri druge svetovne vojne je iz strahu pred nacističnim pregonom prevzela mamin dekliški priimek, čas pa je preživljala med Parizom in jugom Francije. V internatu v Alpah so se njene poti križale z mladim Rogerjem Vadimom.

Ko je imela pičlih 14 let, jo je opazil režiser Henri Calef in ji dal vlogo Anouk v romantični melodrami Hiša ob morju (La maison sous la mer, 1947). Sklenila je, da bo Anouk od takrat njeno igralsko ime, na predlog Jacquesa Preverta pa mu je dodala še priimek "Aimée" (v francoščini: ljubljena). Že pri 16 letih je nastopila v Ljubimcih iz Verone, adaptaciji Romea in Julije v režiji Andreja Cayetta.

V dveh desetletjih, ki sta sledili, je nastopila v več kot 40 filmih in si ime ustvarila v dramah, kot sta denimo Slaba srečanja (Les mauvaises rencontres, 1955) Alexandra Astruca, ki je bila pomemben vir navdiha za avtorje novega vala, in Montparnasse 19, v kateri je Jacques Becker ustvaril biografski portret slikarja Amedea Modiglianija.

Fellinijeva fatalka
Leta 1960 ji je Federico Fellini dal vlogo v mojstrovini Sladko življenje (La Dolce Vita): upodobila je bogato dedinjo Maddaleno, eno od žensk, v katere je v filmu zagledan Marcello Mastroianni. Z režiserjem je sodelovala še tri leta pozneje, v njegovi avtobiografsko obarvani klasiki Osem in pol; takrat je upodobila Mastroiannijevo razočarano ženo, Luiso. (Lik je nastal po predlogi Fellinijeve resnične žene, Giuliette Masine.)

O svojem sodelovanju z velikim italijanskim režiserjem je pozneje povedala: "Odkrila sem smeh in joie de vivre, naučila sem se imeti rada svoj poklic igralke."

Arhetip "boemske, seksualno osvobojene ženske", ki ga je upodobila v Sladkem življenju, je samo še utrdila z Lolo (1961) v režiji Jacquesa Demyja; igrala je plesalko, v katero je zaljubljenih več moških.

Po uspehu filma Osem in pol se je preselila v Italijo in tam posnela več filmov, tudi dramo Skok v prazno (Salto nel vuoto, 1980) Marca Bellocchia, ki ji je prinesel nagrado za najboljšo igralko v Cannesu.

Nastopila je tudi v psihološki srhljivki Sidneyja Lumeta Sestanek (The Appointment, 1969); upodobila je žensko, ki jo njen ljubosumni mož (Omar Sharif) osumi, da se prostituira za premožne stranke.

Zgodovinska oskarjevska nominacija
Mednarodno slavo ji je prinesla akcijska romanca Moški in ženska (1966), ki jo je Cannes okronal z zlato palmo, Akademija pa z dvema oskarjema. Claude Lelouch je film posnel v treh tednih in z minimalnim proračunom, zaslužil pa je več kot 50 milijonov dolarjev. Anouk Aimée je tistega leta postala prva igralka, nominirana za oskarja za vlogo, ki je bila v celoti v francoščini. Na koncu se ji je zlati kipec sicer izmuznil: dobila ga je Elizabeth Taylor za film Kdo se boji Virginie Woolf?

Leta 1986 je Lelouch "ekipo spet zbobnal na kup" in nastal je film Moški in ženska: 20 let pozneje, ki so ga v Cannesu predvajali zunaj tekmovalnega programa.

Anouk Aimée je nato redno delala tudi v devetdesetih; nastopila je v več Lelouchevih projektih, sodelovala pa tudi z Robertom Altmanom, Bernardom Bertoluccijem, Angés Varda, Jerzyjem Skolimowskim in Miko Kaurismäkijem.

Vseeno pa ni sprejela vsake vloge, ki ji je bila ponujena: leta 1968 je na primer zavrnila ponudbo za vlogo ob Stevu McQueenu v Aferi Thomasa Crowna, s katero je nato zaslovela Faye Dunaway. (To je bila tudi zamujena vloga, ki jo je po lastnih besedah najbolj obžalovala.)

V rodni Franciji so ji leta 2002 podelili častnega cezarja za življenjsko delo, Cannes pa se ji je poklonil štiri leta kasneje.

Anouk Aimée se je v življenju poročila in ločila štirikrat; njen drugi mož je bil grški režiser in producent Nico Papatakis, tretji francoski pevec, skladatelj in igralec Pierre Barouh, četrti pa britanska igralska legenda Albert Finney. V različnih obdobjih je bila v zvezah tudi z Omarjem Sharifom, Warrenom Beattyjem in precej mlajšim režiserjem Eliejem Chouraquijem ter pisateljema Jeanom Genetem in Jeanom Cocteaujem.

Zadnja desetletja svojega življenja je preživela v pariškem okrožju Montmartre, obdana z mačkami in psi.