"Upam, da bom videl nekaj, kar je vredno mojega denarja," je mimogrede in brez sence dvoma o lastni duhovitosti izjavil gospod. Prizora, pa čeprav sem mu bil priča zgolj na zaslonu, gledal sem namreč reportažo iz Metropolitanke, ne bom pozabil. Zdel se mi je naravnost blasfemičen. Ne le, ker se mi zdi, da bi Renée Fleming v živo, tudi če ni imela najboljšega večera, morala odtehtati pričakovanjem statusnega ljubitelja kulture tudi v razvajenem New Yorku. Predvsem zato, ker sem človek iz okolja, v katerem na tak način o kulturi ni bilo dostojno razmišljati. Vsaj še do nedavnega smo Slovenci svojo nacionalno bit izpisovali s kulturo, obenem pa smo zmeraj živeli v razmerah, ki ne dovoljujejo, da bi o kulturi razmišljali (izključno) tržno. Mislim, da si nam ni treba zatiskati oči. Brez družbenega dogovora, da je kultura za nas pomembna, slovenske kulture, razen ljubiteljske, ne bi bilo. Pa še velikega dela ljubiteljske ne. Majhen trg in odnos v slogu "tega ne potrebujem, to me ne zanima, zato mi tega ni treba plačevati", ki postaja simptomatičen, pač vrhunske kulture ne omogočata. Še tako velikim potencialom navkljub.

Združene države Amerike so, tudi kar zadeva kulturo, zgodba zase. Pa vendar, paradoksalno, prav pandemija kaže, kako pomemben bi lahko bil družbeni dogovor na tej strani Atlantika. Govoriti v isti sapi o New Yorku, Washingtonu, Los Angelesu, Chicagu, Dallasu, Denverju, Jacksonu in Tallahaseeju na primer ni prav zelo plodovito početje. A nekaj skupnih potez, ki jih pandemija pušča na obrazu ameriške kulture, je mogoče videti brez posebnega napora.

Zapiranje kulturnih institucij za javnost je brez dela pustilo na desettisoče ljudi. Kdor se je lahko, se je v teh časih znebil zunanjih sodelavcev. Za lažjo predstavo, kaj pravzaprav pomeni v ZDA široko razumljeno področje kulture, umetnosti in zabave, je zgovoren primer New Yorka. Po podatkih županstva področje filma, televizije, glasbe, oglaševanja, založništva in digitalnih vsebin samo v mestu New York ustvari 305 tisoč delovnih mest in 104 milijarde dolarjev dobička letno. Zgolj Broadway v tem pogledu prispeva skoraj 97 tisoč delovnih mest in slabih 15 milijard dolarjev na leto. Zaprtje gledaliških, opernih, plesnih, koncertnih in drugih dvoran, popolnoma enako kot opustele ulice ter zaprti prostori newyorških galerij in muzejev učinkuje kot šok. Ustanova Smithsonian v Washingtonu, ki z devetnajstimi muzeji, enaindvajsetimi knjižnicami, številnimi raziskovalnimi središči in živalskim vrtom predstavlja največji tovrstni kompleks na svetu, je leta 2019 preštela 23,3 milijona obiskovalcev. Delna ustavitev in preusmeritev dela takšne ustanove in selitev Kennedyjevega centra, osrednjega prizorišča uprizoritvenih umetnosti v ameriškem glavnem mestu, v virtualno razsežnost, pomeni seveda popolno ohromitev kulturnega življenja. Osem muzejev, živalski vrt in arboretum so deloma odprli svoja vrata, a vsaj kar zadeva muzeje, le-ti sprejemajo omejeno število obiskovalcev, ki si morajo vstopnice rezervirati vnaprej po spletu.

Raziskava Američani za umetnost, ki je zajela vzorec 11 tisoč umetnikov, je pokazala, da je 62 odstotkov vprašanih zaradi pandemije izgubilo delo, 94 odstotkom se je občutno zmanjšal dohodek. Nekateri so svojo dejavnost skušali prilagoditi novim razmeram. Predstave potekajo pred kamerami iz dnevnih sob umetnikov, ateljejev, performansi nimajo živega občinstva, pogovori, predstavitve knjig so virtualni, nekateri muzeji in galerije so odprli svoje zbirke na spletu. Pri tem je pogosto, če ne večinoma, za dostop do teh dobrin še zmeraj treba kupiti vstopnico. Da ne bi ljudje pozabili svojih donatorskih navad, so se okrepile prošnje za sredstva. Pandemija v ZDA namreč ne odnaša le sanj in eksistence posameznikov, ampak tudi ustanov. Kritik in Pulitzerjev nagrajenec Jerry Saltz opozarja, da številne ustanove preprosto nimajo dovolj sredstev, da bi lahko prebrodile daljše obdobje v latentnem stanju. Ugledne umetniške šole, kot je Umetniški inštitut iz San Francisca s 150-letno tradicijo, jeseni ne bodo vpisovale novih študentov.

Se tukaj morda postavlja vprašanje družbenega dogovora, ki ga v ZDA na področju kulture običajno ne obravnavajo? Kultura in umetnost v tem okolju ne nosita odločujočega pečata nacionalne samobitnosti, da bi javnost, podobno kot je to v navadi pri nas, pričakovala opazen vstop države v to zgodbo. Konec koncev, ZDA nimajo ministrstva za kulturo. S tem je sicer ameriški javnosti prihranjen kakšen neposrečen ministrski tvit, a v razmišljanjih o nujnosti tega resorja številni niso šli bistveno dlje od vizije centralnega registra podpor za umetniško in kulturno ustvarjalnost. Kar v Evropi razumemo kot področje ministrstva za kulturo, si v ZDA delijo Nacionalna ustanova za umetnost, Nacionalna ustanova za humanistiko, Inštitut za muzejske in knjižnične usluge ter ministrstvi za zunanje zadeve in izobraževanje, ki imata svoja oddelka za umetniške programe oz. dejavnost. Predsedniškega odbora za umetnost in humanistiko, ki je bil ustanovljen leta 1982, ni več. Predsednik je vanj imenoval ugledna imena iz sveta umetnosti, kulture in znanosti, po službeni dolžnosti pa so v njem sedeli predstavniki ključnih kulturnih institucij. A avgusta 2017 so t. i. zasebni člani odstopili v znamenje protesta proti odzivu predsednika Donalda Trumpa na zborovanje desnice in posledične nemire v Charlottesvillu v Virginiji, predsednik pa se je odločil, da ne bo podaljšal veljavnosti izvršnega ukaza, na osnovi katerega je odbor obstajal. Zvezna blagajna financira na primer Ustanovo Smithsonian, Nacionalno umetniško galerijo in Ameriški spominski muzej holokavsta. Mesta in zvezne države so v sklopu pomoči zaradi pandemije tudi kulturnim institucijam ponudili ugodna posojila, čeprav praksa teh mesecev kaže na izrazito pomanjkanje preglednosti pri dodeljevanju pomoči. Ponekod pomagajo tudi z nepovratnimi sredstvi. Tako je recimo znova zaživel program ulične umetnosti v Washingtonu po tem, ko ga je mesto prav zaradi pandemične krize zamrznilo, a nato našlo sredstva, ker je konec junija želelo tudi vizualno poudariti pomen sprejemanja zakona o Zveznem okrožju Kolumbija kot o 51. zvezni državi ZDA v predstavniškem domu kongresa. Razlog za podporo uličnim muralistom je bil torej političen.

Ampak v ameriški naravi je, da ljudje, ki jih je usoda podrla na tla, vstanejo, otresejo prah in gredo naprej. Tudi Jerry Saltz v svojem razmišljanju ostaja optimist. Priznava, da bo življenje po pandemiji zelo drugačno, a se ob ugotovitvi, da smo priče zadnjim dnem umetniškega sveta, kot ga poznamo, takoj vpraša, ali nismo morda že priče prvim dnevom novega, še neznanega sveta umetnosti. In če odgovorim na lastno vprašanje – ne, o družbenem dogovoru na področju kulture tukaj ne razmišljajo, vsaj jaz nisem tega nikjer zasledil. Trg in podporniki bodo znova oblikovali priložnosti, če ne, pa bodo razsežnosti prostora in ponudbe zakrili "krivico" in škodo. Razkošje, ki si ga je drugje težko privoščiti, in sistem, ki glede dosežkov vzbuja zavist, a v katerem je preveč stvari prepuščenih naključju in zasebnim vzgibom, da bi ga bilo v drugih okoljih dobro posnemati.