Dela na razstavi, ki jo je poimenoval Nekje, nadaljujejo njegova razmišljanja o pomenu in vlogi slikarskega medija danes. Kot so zapisali v Pilonovi galeriji, Prančičeve nove slike dajejo vtis eksperimentalnega polja, v katerem se naključne oblike, ki jih ustvarja barva, prepletajo z avtorjevimi impulzivnimi slikarskimi potezami, geometrijskimi oblikami in črkami.

V nasprotju z njegovimi starejšimi deli, na katerih so prevladovale črne elipse, na novih delih kot sled elipsastih obročev ostajajo le lebdeče črke, za katere se zdi, da imajo dvojno funkcijo.

Pozornost gledalca najprej pritegneta kompozitni platni, sestavljeni iz neenakih delov, ki predstavljata svojevrsten slikarski presežek, a ne le zaradi obsežnosti - sliki namreč zasedeta celo gledalčevo vidno polje - ampak tudi uravnoteženega dualizma med popolnim naključjem in geometrijsko perfekcijo.

Ob tem so v vabilu na razstavo v galeriji zapisali še, da se Prančič ne sprašuje, ali je slikarstvo dovolj reprezentativen medij današnjega sveta. Še vedno namreč verjame v sliko, ki ima moč, da v gledalcu vzbuja sublimna občutja in pripomore, da drugače dojamemo prostor. Zaveda se, da nas v vsakdanjem življenju prestreže množica vizualnih znakov in podob, ki zmanjšuje globino našega zaznavanja.

Za svoja dela je prejel že več nagrad
Prančič je na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral leta 1982 pri profesorju Gustavu Gnamušu, pri katerem je dve leti pozneje končal še slikarsko specialko. Za svoje ustvarjanje je prejel že več nagrad, med njimi nagrado mesta Dubrovnik na razstavi Sredozemska srečanja leta 1995 in leta 2001 nagrado Prešernovega sklada za samostojni razstavi v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in v Galeriji A+A v Benetkah.