To, da se Berlina osemdesetih spominja, je pomembna pripomba. Znan je namreč tisti nemški rek, da "če se osemdesetih spominjaš, tam nisi bil"; še toliko bolj naj bi to veljalo za Zahodni Berlin. In ta mitski otok sredi vzhodnega bloka ter njegovo sceno in njene protagoniste od prvega med berlinskimi alternativci, Blixe Bargelda, prek začasnih prebivalcev Nicka Cava in Davida Bowieja, do slikarja Martina Kippengbergerja in Christiane F., nam Reeder predstavlja v filmu B-Movie: želja in zvok v Zahodnem Berlinu 1979-1989.

On je njegov glavni protagonist. Britanec z nenavadno ljubeznijo do uniform, ki se je leta 1979 znašel v Berlinu in tam ostal. Skupaj z režiserji Jörgom A. Hoppejem, Klausom Maeckom in Heikom Langejem je iz originalnega filmskega materiala, po večini posnetega na film Super 8, naredil film, ki so ga predvajali v Kinu Šiška. Projekcijo enega najbolj odmevnih v dokumentarnem žanru tega leta si je ogledal tudi Reeder, s katerim smo se srečali nemudoma po pristanku njegovega letala; priletel je – seveda – iz Berlina.

Na začetku filma pravite, da vas je Berlin nemudoma prevzel; pravzaprav zasvojil.
Nikoli prej nisem izkusil mesta, kot je Berlin. Niti sanjalo se mi ni, kaj lahko pričakujem. Vedel sem le, da se je tam končala vojna, da je Iggy Pop tam posnel nekaj albumov, prav tako David Bowie, pa da je Lou Reed izdal album z naslovom Berlin. Predstavljal sem si, da je resnični Berlin videti kot mesto iz črno-belih filmov o vohunih; ali pa kot v filmu Pogreb v Berlinu z Michelom Cainom. Potem pa sem prišel v Berlin in … uau … vse je bilo čisto drugače.
Že sam ambient te je prevzel; samo golo dejstvo, da je šlo za razdeljeno mesto. In tudi ljudje sami, vsi so bili zelo prijazni. Precejšen del mesta je bil tudi še vedno popolnoma razsut. Na eni strani Ku-Damm, ki je bil popolnoma čist in bleščeč. In spomnim se, da sem se v Berlin pripeljal po avtocesti in ob njej se je vse sijalo, in moram priznati, da sem bil kar razočaran. Pa saj to je kot v Düsseldorfu, sem si rekel. Ko pa sem pogledal malo za rob centra, sem hitro spoznal, da to ni tako, ni tako kot Düsseldorf …

Kako pa ste tako hitro postali del berlinske scene?
Lahko bi rekel, da sta mi Tony Wilson in Rob Gretton podelila to čast, da sem Factory Records zastopal v Berlinu. Factory Records je bila tedaj popolnoma nova založba in dejansko je bila ustanovljena nekaj mesecev pred mojim odhodom. In sta me vprašala, ali bi ju bil pripravljen zastopati v Berlinu; pravzaprav v Nemčiji. In sem nekoliko godrnjavo rekel – ok. Takrat si pravzaprav nisem predstavljal, kaj to sploh pomeni in kako težavno bo to, ker v resnici glasba Factory Records ni čisto nikogar zanimala. In če sem jih prepričeval, da so Joy Division sijajen, verjetno celo najboljši band na svetu, so vsi samo prizanesljivo rekli: "Ja, seveda". Že samo na radio je bilo težko spraviti to glasbo.
Ampak položaj v Berlinu je bil takšen, da si del scene postal zelo hitro – samo s tem, da si hodil v določene klube in bare. Spominjam se, kako sem nekega dne na podzemni srečal nekega fanta z zares nenavadno pričesko in sploh je bil videti malo čuden in še tista res debela očala je imel; pa ves dolg in suh je bil … No, to je bil Alexander von Borsig, ki je potem ustanovil Einstürzende Neubauten. Takrat je imel 14 let. In vprašal sem ga, kje je kakšen klub. Odgovoril mi je, da gre tudi on v enega in naj preprosto pridem z njim. In v klubu me je predstavil nekaj svojim prijateljem in bil sem … noter!

Očitno je bilo vse zelo neelitistično. In v filmu tudi pravite, da je bil sistem na glasbeni sceni zelo drugačen kot v Manchestru – da so bili vsi ena velika družina: pravzaprav ena velika glasbena skupina.
Članstvo v skupinah se je zelo prepletalo. Nekako ni bilo nobenega pritiska, da moraš postati zvezda; glasbeniki niso čutili pritiska, da si morajo prizadevati za komercialni uspeh. Zid je ljudem pravzaprav dal občutek, da živijo v neke vrste zatočišču; pribežališču. V Manchestru so skupine delale glasbo, da bi pobegnile iz Manchestra – najraje v London ali New York. V Berlinu pa je bilo drugače. Sem so vsi prihajali. Vsi vzorniki so že bili tam ali pa so se vračali v Berlin – zakaj bi si torej mlade skupine prizadevale iti drugam? In običajno je bilo, da si naredil kakšen koncert s temi ljudmi, nato pa projekt spet z nekom drugim. Lahko bi rekli, da je bil nekakšen interaktivni incest med glasbenimi skupinami. Naša scena je bila majhna in nekako smo poskušali narediti čim več skupin.
Gudrun Gut, ki je pozneje igrala v Malarii, je tako rekoč vsak teden ustanovila novo skupino. Ko je koga spoznala, je takoj rekla: "Narediva kaj skupaj. In poglejva, kaj bo nastalo." Če je delovalo: super; če ne: pojdimo naprej. To je bila res majhna scena, na kateri so se vsi poznali. Hodili smo v iste klube, v iste lokale, skupaj smo prirejali koncerte in tudi vsi smo bili svoje občinstvo. Vse je bilo nekako organsko. In to mi je bilo zares všeč. Tako zelo drugače kot v Manchestru je bilo. V Manchestru si imel svojo skupino, vsi drugi pa so bili konkurenca. Vsi so bili individualisti in fokusirani na svoje projekte; v Berlinu pa nikakor.

In nekako se zdi, da je bila to tudi zelo egalitarna scena. Celo glasbeniki, ki so že bili znani – denimo Nick Cave ali David Bowie – so bili del te scene. Nick Cave je celo nekaj časa živel z vami …
Ja, bilo je zelo luksuzno. Nisva imela vroče vode, stranišče je bilo zunaj, vse skupaj je merilo 22 kvadratnih metrov, in ni bilo ogrevanja. Zelo luksuzno res … Cave je imel koncert v Berlinu in zaljubil se je v menedžerko moje skupine; ja, tudi sam sem imel band Die Unbekannten. In peljal sem jo na koncert skupine The Birthday Party in šla sva čisto spredaj, da bi naredila nekaj fotografij. Potem pa jo je z odra zagledal Nick Cave in je bil čisto iz sebe. In se je zaljubil. In potem se je zgodilo, da sem šel na turnejo z The Birthday Party in z Malario in ves čas me je spraševal, ali je v Berlinu težko živeti in podobno. Pa sem ga povabil k sebi domov. In je prišel in nekaj časa ostal.

Ko ste ravno omenili The Unbekannten. Obstaja anekdota, da ste igrali zares slabo, ljudem pa ste bili všeč, ker so mislili, da je to radikalna avantgarda. To pravzaprav veliko pove tudi o berlinskem občinstvu …
Oh ja. To je bil čas eksperimentiranja. Prav vse je 'šlo skozi'. Pač si stopil na oder in eksperimentiral in ali je bilo ljudem všeč ali pa pač ne. Kar se nas tiče ... Prizadevali smo si, da bi bili videti kar se da profesionalno, ampak na odru smo naredili vse možne napake, ker smo bili preprosto tako nervozni. In mislili smo si, da smo res slabi in da se tega ne bomo nikoli več lotili. Pa smo vseeno imeli še en pa še en in še en … koncert. In ljudem smo dejansko bili všeč – mislili so, da je to naš slog; da smo avantgardni. Ritem-mašina je bila v resnici popolnoma neusklajena z vokalom, kitare so šle po svoje … Ampak preprosto so mislili, da je to projekt dveh zares domiselnih Angležev. In dejansko nama je to, da sva bila Angleža, na neki način 'dalo licenco' za to, da sva počela, kar sva hotela.

Simbol tega časa v Berlinu so gotovo Einstürzende Neubauten. In čeprav je bilo v Berlinu toliko zares ekstravagantnih ljudi, je bil Blixa Bargeld menda ekscentričen celo za berlinske standarde.
Zagotovo, bil je zelo poseben in ustvarjalen in njegova domišljija je bila brezmejna. Povsem vseeno mu je bilo za mnenja drugih; prav vse, kar mu je padlo na pamet, je tudi naredil. Zato je tudi postal zelo vpliven umetnik. In v resnici je kar veliko skupin 'zadolženih' pri njem. Samo pomislite na bolj avantgardno fazo Depeche Mode – verjetno je ne bi bilo, če skupina ne bi slišala Einstürzende Neubauten. In tudi če Nick Cave ne bi toliko let preživel v Berlinu in se ne bi družil z Blixo, verjetno ne bi počel vseh stvari, ki jih je. Pomembno je, da je Blixa počel stvari, za katere si verjetno nihče ne bi mislil, da bi lahko bile uspešne. Predstavljajte si, kako poskušam Tonyju Wilsonu razložiti, da v Berlinu obstaja skupina, ki igra na odpadni material z gradbišča. Nikoli si ne bi mogel predstavljati, da bi nekaj takega sploh lahko bilo uspešno.
V filmu vidimo tudi Blixo, ki izrazi dvom, da bi bilo mogoče berlinsko sceno ujeti na filmski trak. Je torej vseeno bilo mogoče?
Poskusil sem narediti kar največ. Že v televizijskih oddajah, ki sem jih delal takrat, si poskušal ljudem preprosto pripovedovati o mojem Berlinu. Ampak, nekaj je pomembno – v tistem času so se ljudje nekako bali kamere. Danes imajo vsi iPhone in se znajo postaviti pred fotoaparat. V tistem času pa so se kamere vsi bali. In drugače kot Američani, ki so že tedaj odraščali s kultom TV-zvezde, so bili Nemci kvečjemu negativno nastrojeni do TV-zvezdnikov. In tudi si niso želeli biti na televiziji, in ko so zagledali kamero, so kar okameneli in pred obraz nastavili dlani. Res so bili prestrašeni. In nisi mogel kar vstopiti v neki klub in snemati. Celo za snemanje na cesti si potreboval uradno dovoljenje. Tako da je bilo težko skupaj spraviti oddaje, v katerih smo želeli predstaviti Berlin. In zato je bil seveda tudi Blixa skeptičen in si ni znal predstavljati, kako bi sploh lahko bilo mogoče na filmski trak ujeti duha Berlina. Tako da upam, da mi je vsaj približno uspelo, in da nam je tudi s tem filmom uspelo vsaj malo približati duha osemdesetih in ljudem prikazati, kakšen je Berlin bil.

Čeprav so torej v filmu uporabljeni originalni dokumentarni posnetki in torej nastopajo resnične osebe, je na začetku opozorilo, da so zgodbe izmišljene. Zakaj?
Nimam pojma; tega si nisem jaz izmislil. To je nemški humor ali nemška ideja humorja. To je bila domislica Klausa Maecka in Jörga Hoppeja (režiserjev). Rekla sta: tvoja zgodba je tako fantastična, da ji ljudje preprosto ne bodo verjeli. Torej za vsak primer …
In če že govorimo o ekscentrikih – tudi vi niste zaostajali. V Berlinu ste lahko izživeli svoj ljubezen do uniform. Od kod izvira?
Njeni zametki so v mojem otroštvu. Odraščal sem v delavski družini, živeli smo v socialnem stanovanju, na obrobju mesta. Moj oče je bil mornar. Moja mati mi tako res ne bi mogla kupiti nekih 'dizajnerskih' oblek; no, saj teh niti ni bilo. Lahko pa sem šel v vojaško trgovino in si kupil vojaške škornje in hlače, ki so bile trpežne. Kasneje sem bil v kolidžu, v katerem so šolanje začeli bodoči piloti RAF-a. In tam smo dobili uniformo, ki sem jo imel zelo rad. In ko sem prišel v Berlin, sem odkril vse te trgovine iz druge roke, v katerih si lahko kupil vse mogoče uniforme. In bile so zelo poceni in zelo kul. In nihče jih ni nosil, pa še provokativno je bilo. Vsi so me spraševali, zakaj vendar to nosim, ker Nemci uniform nikoli ne bi oblekli. In le zato, ker sem Anglež, so na meni tolerirali neke stvari, ker so jih imeli za izraz premetenosti Angleža.

Kot najstnik sem bil del punk scene. Vedeti morate, da so bili punkerji v sedemdesetih precej drugačni kot jih slika stereotip v bodice oblikovanih las, usnjenih jaken in kavbojk, prebodenih s kopico varnostnih zaponk, pa čevljev Doc Martens. V sedemdesetih, ko se je vse to začelo, si ljudje niso mogli privoščiti takšne oprave; nismo si mogli kupiti usnjenih škornjev, kaj šele usnjene jakne. Nosili smo svoje šolske uniforme in tudi sicer, če se spomnim otroštva – tedaj so vsi nosili uniforme. Mlekar je imel uniformo, vsi javni uslužbenci so nosili uniforme, poštarji … Za nas torej uniforme nikakor niso bile nekaj nenavadnega. Torej, lahko bi se pošalili – uniforma so terapija za posledice travmatičnega otroštva.
Šli ste v Zahodni Berlin, ampak veliko ste potovali tudi čez mejo; čez zid pravzaprav. Kako ste doživljali NDR?
Bilo je očarljivo. Če ne bi mogel obiskovati Vzhodnega Berlina, morda niti ne bi ostal. Zahodni Berlin je bil zelo poseben, Vzhodni pa je bil na neki način nedotaknjen, nedolžen, neznan in nekaj, kar je bilo treba še raziskati. Vedno je bilo nekaj novega. In nihče mi ni znal ničesar povedati o Vzhodnem Berlinu; nihče ni hodil tja. Tisti Nemci, ki so tam bili, so po večini čez mejo potovali s šolo in šli so si ogledat ostanke koncentracijskih taborišč, pa muzeje, in to je bilo to. Ali pa so šli obiskat sorodnike, katerim so pretihotapili kavo in pralni prašek. In Vzhodna Nemčija se jim zato ni zdela nekaj spektakularnega in razburljivega. Jaz pa sem vzpostavil stik z najstniki, ki so bili glasbeni 'fani', ki pa drugače od mene niso mogli iti v trgovino in kupiti zadnje plošče Curov ali The Sisters of Mercy. Jaz pa sem lahko. In tako sem jim plošče presnemaval na kaseto. In vedno sem vedel, da bodo tisto kaseto, ki jim jo bom prinesel, še več desetkrat presneli. Tako sem se zavedal, da jim lahko prinesem nekaj, kar bo mnogim zares veliko pomenilo.
Na koncu ste celo pretihotapili celo skupino. Die toten Hosen.
Ja, vse skupaj je potem postala skoraj moja obsesija. In domislil sem se, da ker pač ne morejo iti na koncert svojih priljubljenih skupin, da bi jim vsaj eno skupino pripeljal 'domov'. Izvirni načrt je bil pravzaprav, da bi nastopil s svojo skupino Shark Vegas. Ampak mi smo bili sintesajzerski band in tam nihče ni imel sintesajzerjev. Zato sem se potem odločil za Die toten Hosen, ker so konvencionalna skupina, in kitare in bobne je bilo najti. Koncert so potem moji prijatelji v Vzhodnem Berlinu organizirali v cerkvi.
Cerkev je bila neke vrste ustanova tihega protesta proti komunističnemu režimu, ki pa jo je režim toleriral. Bilo je pač toliko kristjanov, da jih niso mogli preprosto izbrisati ali odstraniti. So jih pa nadzirali. Ampak potem smo našli 'luknjo'. Izvedeli smo za cerkev, v kateri so imeli eno nedeljo v mesecu bluesovsko mašo. Lahko si prišel s kitaro in igral pesmi Boba Dylana ali Erica Claptona. To sem izvedel od nekega fanta v baru. Začel sem misliti. Potrudili smo se, da smo zbrali opremo za nastop v tej cerkvi s 30 ljudmi. Koncert je bil seveda tajen.
Vas nikoli ni bilo strah, da vi vas odkrili?
Vedno me je skrbelo, da me bodo ujeli. Nisem se sicer bal, da bi me zaprli ali poslali v kakšno taborišče. Preprosto sem se bal, da me ne bodo več spustili nazaj v Vzhodni Berlin. Da bodo preprosto v moj potni list natisnili žig – prepovedan vstop. Ampak bal sem se tudi za prijatelje na Vzhodu; jaz sem lahko odšel, oni pa so morali tam živeti. In zavedal sem se, da če bodo ujeli njih, bodo zares kaznovani in oblast jim bo zares zagrenila življenja. Vseeno smo nekaj let kasneje priredili še drugi koncert.
To je bilo leta 1988 in krinka za koncert je bil naslov Koncert za lačne romunske sirote. Tudi takrat smo povabili le peščico ljudi, prišlo pa jih je 600 ali 700. Ker nihče ni znal molčati, in prostor je bil dobesedno zatrpan z ljudmi. In tudi policija je prišla in bila ves čas zunaj in pričakoval sem, da nas bodo vse po vrsti aretirali. Ampak ne, niso ukrepali. No, v resnici so rekli, da Die toten Hosen ne morejo igrati. Zato smo duhovnika prepričali, da je policiji natvezel, da bo nastopila tudi neka vzhodnonemška skupina iz Dresdna.
Domnevali smo namreč, da Stasi in policija ne vedo, kako so videti Die toten Hosen. No, po dobri uri so vstopili in rekli, da so ugotovili, za koga v resnici gre in nemudoma so prekinili koncert. Ampak nič se ni zgodilo in tudi v filmu so odlomki tega koncerta in Campino z rdečimi lasmi.
Je bil to tudi šok ali provokacija – rdeči lasje?
V NDR je bilo nemogoče biti punker. Uradno punk ni mogel obstajati. Punk je bil sindrom zgrešenosti kapitalističnega sistema, simbol brezposelnosti denimo. Brezposelnosti pa v Vzhodni Nemčiji ni bilo. In potem Campino z rdečimi lasmi … Ko smo šli čez mejo, si je dal na glavo kapo, na poti nazaj pa je nanjo pozabil in obmejni policist se je zastrmel vanj in vprašal, kdo ga je spustil v državo. Campino pa: eden od vaših idiotov. In potem so ga izvlekli iz avta in ga zasliševali kar nekaj ur.
In potem je kmalu padel zid …
... kar sem zamudil. Dejansko sem v Vzhodnem Berlinu snemal neki album. In snemanje smo končali 2. novembra, teden dni kasneje je padel zid, jaz pa sem že bil na počitnicah na romunski obali. In ker sem to zamudil, padca zidu tudi ni v filmu. Kasneje sem bil del techno scene in do pred nekaj leti sem tudi bil založnik elektronske glasbe, od tedaj pa le še delam svojo glasbo.