Neapeljske jaslice so priljubljen tip jaslic dolge tradicije, kjer je zgodba Jezusovega rojstva postavljena v Neapelj 18. stoletja. Zaobjema množico figur, tudi po več sto jih je, ki so odete v oblačila 18. stoletja in upodobljene pri različnih vsakodnevnih opravilih – ženske denimo perejo perilo, nekateri so zatopljeni v pogovor, majhen orkester ima koncert. Običajno so v množično dogajanje že vključene tudi figure Svetih treh kraljev. Gre za običaj, ki v mestu živi že vsaj od 18. stoletja, prvi zametki pa segajo krepko dlje nazaj v zgodovino. Postavljanje jaslic je ena najbolj živih decembrskih tradicij v Neaplju. Jaslice z množico figur postavljajo v mestnih cerkvah, pa tudi najrazličnejših muzejih.

Čeprav se zgodovina jaslic povezuje predvsem s sv. Frančiškom Asiškim, ki naj bi koncept samostoječih figur glavnih protagonistov iz zgodbe o Jezusovem rojstvu (ključno z volom in oslom) predstavil leta 1223 v umbrijskem mestu Greccio, se v virih zametki postavljanja jaslic v Neaplju omenjajo že v 20. letih 11. stoletja v cerkvi Santa Maria al Praesepe. Leta 1340 je žena kralja Roberta Neapeljskega Modrega, Sanča jaslice podarila redu klaris za njihovo cerkev. Šlo naj bi za preprosto ponazoritev z jamo, sveto družino in živalmi. Marijin kip je še danes ohranjen v Narodnem muzeju San Martino.

V 15. stoletju so začeli kiparji izdelovati figuralne skupine jaslic za neapeljske cerkve in kapele, med njimi sta bila najpomembnejša brata Pietro in Giovanni Alemanno, ki sta izdelala jaslice za cerkve San Giovanni in Carbonara, San Domenico Maggiore in Santa Chiara. Gre za celopostavne lesene polihromirane kipe, postavljene pred poslikano ozadje. Duhovnik in redovni ustanovitelj sveti Kajetan Tienski je leta 1530 zasnoval jaslice z lesenimi figurami, odete v oblačila tistega časa in jih postavil v oratoriju Santa Maria della Stelletta at Ospedale degli Incurabili. V naslednjih stoletjih je poslikano ozadje postopoma zamenjala reliefna krajina s panoramo Neaplja. Figure so postajale vse manjše – prve premikajoče figure naj bi zaživele leta 1627.

Za zlato dobo jaslic v Neaplju velja 18. stoletje, ko se je tradicija prepletla z vse bolj živo gledališko umetnostjo, na eni strani z baročno dramatičnostjo, na drugi pa vsakodnevnim realizmom, povezanim z razsvetljensko mislijo. Jaslice so izdelovali z izjemnim posluhom za detajl, kar se je ohranilo vse do danes.

Takšno je postalo prizorišče Jezusovega rojstva – kulisa Neaplja 18. stoletja z vsem vrvežem in mestnimi karakteristikami, ki spadajo zraven. S tem je svetopisemski prizor postal tudi dokument časa, saj ponuja vpogled v vsakodnevno življenje Neaplja, v tamkajšnje navade, običaje in modo. Če povzamemo: ponazarjajo pisani kaos, po katerem slovi Neapelj. V množici figur, struktur in elementov je vedno hlevček (ali jama) s sveto družino, ki je kot prostor miru, izoliran od preostalega vrveža.

Prav v 18. stoletju je s kulturno in umetniško prenovo kralja Karla III. Burbonskega umetnost neapeljskih jaslic dosegla vrh. Jaslice niso bile več le nekaj, kar se je postavljalo v sakralnih prostorih, ampak so jih naročali tudi plemstvo in premožni trgovci. Najbogatejše družine so tekmovale v tem, katera bo lahko postavila razkošnejše in bogate jaslice. Delavnice, v katerih so jih izdelovali, so cvetele. Pomemben kipar tistega časa Giuseppe Sanmartino, ki je med drugim ustvaril znameniti kip Kristusa s tančico v kapeli Sansevero, je ustanovil eno od neapeljskih šol za izdelovanje jaslic.

Pred njim je takšno šolo oz. delavnico vodil Pietro Ceraso (rojen leta 1633), v prvi polovici 17. stoletja Lorenzo Vaccaro, pozneje pa Francesco Celebrano. Med lepšimi prizori so tudi Kraljeve jaslice v kapeli Palatini kraljeve palače v Neaplju. V posebni zbirki hranijo kakšnih 210 figur pastirjev in 144 elementov iz jaslic, ki so se večinoma v 19. stoletju izgubile ali pa bile prodane. Slavne so tudi jaslice Micheleja Cuciniella, ki so nastale med letoma 1887 in 1889. Razstavljene so v Certosa di San Martino in slovijo kot eden najlepših primerov neapeljskih jaslic.

Jaslicam se pridružijo znani sodobniki
Tradicija se je ohranila vse do danes in v mestu še vedno delujejo delavnice, ki jih izdelujejo, jaslice in posamezne figure pa so postale priljubljene tudi pri zbiralcih. Nekateri elementi jaslic so kot nosilci posebne simbolike stalnica – vodnjak, denimo, je povezan z Gabrielovim oznanjenjem in simbolizira dvig od teme in nevednosti k Bogu, most je prehod v magičnost božične noči, reka pa ponazarja čas, čistost in Marijino rojstvo. Vedno so tu perice, ki so v resnici babice, ki so Mariji pomagale pri rojstvu. Gostišče je denimo simbol zabave in grehov.

Novejše različice jaslic dobivajo svojemu času primerno tudi nove figure. Tako je že leta stalnica nogometna legenda Diego Armando Maradona, v jaslicah pa se pojavijo tudi znani obrazi s televizije in iz kulturnega ter političnega sveta, med drugim Silvio Berlusconi in Donald Trump.