Umetnica zaključuje svojo trilogijo - jaz, žrtev (2007) in drugič (2014) - s skupinskim raziskovanjem ženskega. Nocojšnjo predstavo je uvedel niz petih delavnic.

Umetnico tokrat zanima odprt format delovnega procesa, ki na vsebinski ravni zagrize v vprašanje patriarhata in njegovega vpliva na individualni in kolektivni imperativ "drugega spola", medtem ko išče in vzpostavlja mehanizme preseganja tovrstnega (slovenskega) družbenega determinizma, so vsebino zadnjega dela trilogije povzeli na spleti strani Mesta žensk.

Pod konceptualno zasnovo predstave se podpisuje Simona Semenič, dramaturginja je Simona Hamer, za tehniko in sceno je poskrbela Petra Veber.

Predtakt predstavi je bila serija petih delavnic, ki so potekale med avgustom in oktobrom. Na delavnicah, ki so jih vodile Suzana Grau, Irena Z. Tomažin, Katja Čičigoj, Metka Maček in Nataša Tovirac, so se udeleženke spoznavale z rdečimi šotori, zeliščarstvom, teorijo feminizma, plesom shakti in močjo lastnega glasu. Tako enodnevne delavnice kot performans so namenjeni izključno ženskam.

Simona Semenič je dramatičarka in performerka. Končala je študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, režijo, film in televizijo (AGRFT). Je dobitnica nagrade Prešernovega sklada (2018) in treh Grumovih nagrad. Njeno prvo nagrajeno dramsko besedilo 5fantkov.si (2008) je prevedeno v 12 jezikov. Je tudi avtorica dramskih del Nisi pozabila, samo ne spomniš se več (2007), Gostija (2010), Vsega je kriv Boško Buha (2011), Prilika o vladarju in modrosti ali Medtem ko skoraj rečem še (2011), Mi, evropski mrliči (2015) in zadnje ljubezensko pismo (2017). Obenem tudi piše, režira in nastopa v avtobiografskih performansih. Z Mestom žensk je prvič sodelovala leta 2005 kot dramaturginja pri projektu A.C.T. Metelkova.

Performans v trajanju me, čarovnice je del programa Kolektivni spomin 27. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti - Mesto žensk, ki bo potekal do 18. oktobra. Letos je namenjen krepitvi družbenih vezi s pomočjo skupnostno naravnanih umetniških projektov, ohranjanju kolektivnega spomina na dosežke žensk in premisleku, kakšen šolski sistem si želimo.