Takrat se je iz Kutine na Hvaškem preselila v Ljubljano. Svojega soproga, Slovenca Igorja, je namreč spoznala preko spleta. Združila ju je skupna ljubezen do pevca Đorđa Balaševića in njegovih koncertov, na katere sta skupaj hodila.

Nataša se je vpisala na Pedagoško akademijo v hrvaškem mestu Petrinja, ampak se ji je študij zazdel premalo ustvarjalen. Razočaranje na Pedagoški fakulteti je bilo vzrok za Natašin odhod v Ljubljano, za katerega se je kar hitro odločila. Velika spodbuda pa ji je bil pri tem Igor. "Enostavno sem pobrala stvari in prišla v Ljubljano, na najbolj preprost način. Igor pa mi je bil v spodbudo, on je bil človek, za katerega sem to lahko storila. Če ne bi bilo njega, verjetno ne bi˝

Razstava v Grosupljem
Po prihodu v Ljubljano se je Nataša vpisala na Visoko šolo za risanje in slikanje, ki jo je tudi uspešno končala. Z diplomo v žepu je razstavljala že na različnih koncih Hrvaške in Slovenije, trenutno razstavlja v Mestni knjižnici Grosuplje.

Dedek pogost navdih
O svojih slikah se z veseljem pogovarja, še najbolj veselo pa o svojem pokojnem dedku, ki ji je navdih za številne slike. Tako nam je razlagala o tem, kako je nastala slika, ki je sestavljena iz spominov nanj: "Našla sem njegove obleke, tisto, kar ostane za nami. In pokrivalo, ker on je bil kmet. Kmet, ki je zemljo dejansko imel rad na najlepši možni način, ki ga danes zelo redko vidiš. In to njegovo pokrivalo, vedno ga je nosil."

Lasje so njen najbolj temperamenten del
Na njenih slikah je pogosto rdečelaska ženska, ki je na las podobna Nataši. Zanimalo nas je, ali gre za avtoportrete.

»Ni tako mišljeno, nekako bolj spontano pride do tega. Kot se že vidi, so moji lasje moj najbolj temperamenten del, pravzaprav sem nekako samnodejno začela slikati nekakšne skuštrane ženske, ker so lasje ta del ženske, ki je izrazito feminističen.«
Poleg slikanja se Nataša prav tako ukvarja s pisanjem. Njene pesmi so uvrščene v Antologijo sodobne manjšinske in priseljenske književnosti v Sloveniji. Kot nam je povedala, ta dva vidika umetnosti nista medsebojno povezana:
"Pišem o družini. Odzivam se na zunanje dražljaje, denimo sociološke teme, slikanje je moj pobeg iz resničnosti, medtem ko je pisanje odziv na to resničnost. Besedila so odziv na različne vrste nepravičnosti in različne situacije, glede na to, da sem dolgo bila brezposelna. Te stvari na neki način moraš dati ven iz sebe."

Kruh si služi z delom v trafiki
Čeprav Nataša meni, da je slikanje delo kot vsako drugo, od njega vendarle ne more živeti. Kot številni umetniki danes tudi Nataša Kupljenik svoj kruh mora nekje zaslužiti, ona pa to danes počne v trafiki v Ljubljani.