Obisk dogodka Arzenal Depo/2K9 - Sodobna raziskovalna umetnost 80 let po Delaku, katerega dvodelnost določata razstava na eni in vsakovečerni performativni 'vdori' na drugi strani, nam skoraj prvič omogoča, da se zavemo, kako razširjena je pravzaprav scena raziskovalne umetnosti, ki je pri nas bolj ali manj obsojena na predstavitev v skromnem ambientu 14 let po ustanovitvi že nekaj časa kultne Kapelice. Projekt, ki je pravzaprav razširjena lanska predstavitev galerije Kapelica na ARS Electronici, osrednjem evropskem festivalu za umetnost, tehnologijo in družbo, nam tako vsaj dovoli razmišljati o tem, kaj vse bi se pri nas lahko dogajalo, če bi ustanovili center, vsaj podoben newyorškemu centru Eyebeam, v katerem se je nedavno s projektom Postgravity Art :: Syntapiens predstavila naveza Turšič-Zupančič-Živadinov. S tem se strinja tudi vodja Kapelice in kurator Jurij Krpan, ki dodaja, da prav zaradi odsotnosti takšne institucionalne podpore raziskovalni umetnosti številni naši umetniki predstavijo izredne koncepte novih projektov, katerih realizacija pa pogosto izostane. Tema (ne)realizacije idej je v tem trenutku morda najbolj aktualna v povezavi z možnostjo umetnosti na subatomski ravni, umetnosti, ki se vključuje v trenutno aktualni projekt odkrivanja izvora vesolja in njegove sestave v CERN-u. Vendar o tem nekoliko pozneje.
Delujoča in spremljevalna dela
Arzenal Depo ni le pregled neke scene, ampak je tudi na neki način priložnost za rezime 14 let delovanja Kapelice, ki je do danes gostila tako rekoč vsa v svetu referenčna imena s področja tehnološke umetnosti. Tako je po Krpanovih besedah razstava zasnovana depojsko, kot bi iz depoja Kapelice 'privlekli' za oceno njenega dela relevantna dela. Eno izmed razstavljenih del vsakega avtorja je v funkciji, je delujoče v svoji tehnološki bitnosti, druga dela pa so le razstavljena in delujoče delo spremljajo.

Kapelica je lani v Linzu svojo produkcijo predstavila pod naslovom Ekologija tehno uma, ki ostaja relevanten tudi danes. Pravzaprav je za tematizacijo tehnološke umetnosti relevanten vedno, če ekologijo - kot je ob lanskem nastopu na ARS Electronici zapisal Krpan - razumemo kot držo, ki problematizira vsakršno skrajnost. Ekologija v povezavi z neobičajno besedno zvezo tehno um po Krpanu govori o samem bistvu tehnološke umetnosti. Ključno za njeno razumevanje je namreč razlikovanje med samo tehnologijo in tehnološko umetnostjo. Slednja pomeni zgolj uporabo tehnologije kot orodja, medtem ko kot drugo orodje nastopa kot nekakšen etični imperativ, s katerim 'tehno-umetniki' problematizirajo pogosto 'nezmerno' uporabo tehnologije v znanosti.
Ta problematizacija oziroma kritika je neke vrste privilegij umetnikov, ki se ga ne bi smeli braniti niti znanstveniki: "Umetniki imajo možnost, da do tehnoloških projektov zavzamejo pozitivno ali negativno stališče, česar znanstveniki ne morejo in česar se znanstveniki celo bojijo. Čeprav bi se morali vendar zavedati, da je ta kritična drža tudi način kulturalizacija področja tehnologije, in gledano dolgor očno, je to tudi tisto, kar včasih šele omogoči implementacijo neke nove tehnologije." Tehnološka umetnost tako nastopa v vlogi diskurzivne prizme in je v tem tudi očitno nadaljevanje in nadgrajevanje tistega, za kar naj bi šlo v celotnem loku sodobne umetnosti 20. stoletja. Gre namreč za umno umetnost, ki namesto naracije uprizarja diskurz in ki se vklaplja v paradigmo kritične oziroma dialektične estetike, ki jo je morda najbolj pregnano razvijal Walter Benjamin.
Info-estetika in kar še spada zraven
Ko beseda nanese na estetiko, se zdi nujna omemba teze teoretika Leva Manovicha, ki sodobno umetnost povezuje s pojmom infoestetike oziroma estetike informacijske družbe. Po njem sta pojma informacijske estetike in informacijske družbe ključna za razumevanje vsega, kar se dogaja v sodobni umetnosti, saj naj bi bilo obdobje postmodernizma le prehodno obdobje med modernizmom in sodobno informacijsko družbo. Ob tem me Krpan opozori na pogosto poenostavljanje teoretikov raziskovalne umetnosti. Ta je namreč v tematiki in problematiki tako raznovrstna - samo 'register' Kapelice navaja dela, ki interpretirajo polja biologije, biotehnologije, protetike, medicine, robotike, telekomunikacij, ... -, da je z njo nemogoče povezati zgolj eno vrsto estetike.

Ta raznovrstnost je posledica dejstva, da se tehnološka umetnost spreminja tako hitro, kot se spreminja tehnologija, saj pomeni odziv na vsakokratno novo tehnološko inovacijo. Skoraj nujno se tako zastavi vprašanje možnosti umetnosti na subatomski ravni, saj je trenutno 'najatraktivnejši' znanstveni projekt bržkone veliki pospeševalnik CERN. Krpan se strinja, da je prav umetnost, ki se navezuje na nanotehnologijo, zagotovo eno tistih področij, ki se bo v prihodnje najbolj razvijalo, čeprav dostop do samega polja nanotehnologije za umetnike ostaja skoraj popolnoma zaprt. Vendar pa so obeti razvoja tega polja, na katerem sta po Krpanu trenutno med najbolj dejavnimi v Kapelici že predstavljena Dimitry Gelfand in Evelina Domnitch izjemni: "Pred nami bodo naenkrat vzniknili novi objekti, oživele bodo stvari. Kar je bilo rezervirano za magiko, bo postalo realnost." Seveda so današnje aplikacije na tem področju še vedno dokaj šibke, a nekaj konkretnih rezultatov se obeta kmalu. Tukaj se vračamo k Domnitchevi in Gelfandu, o katerih projektu Krpan pove, da gre za uporabo nanopik oziroma za ustvarjanje tekočih kristalov iz ustvarjenih atomov, ki se pod različnimi pogoji različno obarvajo.

Takšnih fantastičnih svetov v studiu Viba filma ni, vseeno pa velja izpostaviti nekaj projektov. Kot posebej zanimiv se kaže koncept interaktivne fasade Andreja Kamnika in Marka Pihlarja, ki prvič skoraj uspe realizirati odstranjevanje meje med zunaj in znotraj, kar je bilo z izumom 'obešenih' steklenih fasad kot cilj zastavljeno že z začetkom moderne arhitekture. Na čas rojstva modernizma se navezujejo tudi mehanični objekti Sanele Jahić, sicer študentke na Bauhausu, Polona Tratnik se ukvarja s celičnimi strukturami tistega, kar 'živi z nami in v nas', zanimiv pa je navsezadnje tudi projekt Iztoka Amona, ki z apliciranjem GPS-sistema pomaga pri koordinaciji slepim in drugim za popolno delovanje katere od telesnih funkcij prikrajšanim ljudem.