»Vsak dan govorimo tri jezike. Bosansko in finsko, ker sta to najina materna jezika. In švedsko, ker je to moj in Damirjev skupni jezik. Otroka hodita v francosko šolo in se tam učita francoščine. Z okolico, s prijatelji se pogovarjamo v angleščini,« pojasnjuje Pia Fallström Mujkić, ki je družino potegnila s sabo v Ljubljano, potem ko je tukaj dobila delo v Agenciji za vzpostavitev enotnega energetskega trga potrošnikov Evropske unije.

Damir zadovoljno doda, da so se otroci na zunajšolskih dejavnostih naučili tudi nekaj slovenščine. "Mi vedno sprejemamo nove jezike, brez težav. Se bomo že česa naučili,"razkriva filozofijo svoje družine, ki se pogosto seli iz ene v drugo evropsko državo.

Meje niso ovira
Damirja je iz Bosne in Hercegovine na Švedsko pregnala vojna. Tam je spoznal Pio iz Finske in rodila se je ljubezen. Od samega začetka sta vedela, da kulturne in geografske meje za njiju ne bodo prepreka. Življenje v njuni večjezični družini se odvija brez problemov. Čeprav ne govorijo vsi vseh »družinskih« jezikov, se odlično razumejo.
»Finska in bosanska kultura sta precej podobni, združljivi. Nikoli nisva imela težav z razumevanjem. Tudi z otroki ni prihajalo do nerazumevanja. Vedno imamo vsaj en jezik, ki deluje. Čeprav ne govorim bosanskega jezika, Damir pa ne finščine, razumemo dovolj, da do nesoglasij ne pride,« pripoveduje Pia.
Večjezičnost je zavestna odločitev
Pia in Damir sta se zaradi služb pogosto selila. Najprej ju je življenje vodilo po mestih na Švedskem, ko pa se je prikazala možnost za delo v Italiji, sta jo z veseljem sprejela. Tam se jima je rodil prvi sin, Alvar. Takoj sta vedela, da hočeta vzgajati otroke večjezično, zato sta med obiskom Finske obiskala strokovnjaka, se spomni Damir: »Odločila sva se zavestno, nato sva iskala nasvete. Alvar je bil majhen. Takrat smo se preselili iz Italije na Finsko. In ker je Finska dvojezična, je tam veliko knjig o tem. Šli smo tudi k otroškem psihologu. Rekli so nam, da ne glede na vse, jaz vedno govorim z otroki svoj jezik, ona pa svojega.«

Naložba v prihodnost
Pia in Damir trdno verjameta, da je večjezičnost odlična naložba v prihodnost njunih otrok. Glede na vse zahtevnejši trg dela, je dodatno znanje jezika vedno prednost, posebno v Evropski uniji, poudarja Damir: »Kar se tiče otrok, nama ni treba skrbeti, kako se bodo znašli in preživeli v življenju: s takim bogastvom jezikov, ki jih govorijo, se bodo vedno lahko nekako znašli. «
Občutek pripadnosti
Večjezičnost in pogoste selitve so v otrocih prebudile tudi občutek pripadnosti, ne glede na to, kje sta. Otroka se zelo hitro vključita v novo okolje, sprejemata nove jezike in nove kulture, trdi Damir. Pia pa meni, da so resnično državljani Evrope.
»Alvar je enkrat dejal, da se ne želi preseliti iz Evrope. Ker smo že živeli v marsikateri evropski državi, ima občutek, da se ne selimo iz ene v drugo državo, temveč iz enega mesta v drugo."
Vrnitev na sever
Pia, Damir, Alvar in Alvin se bodo konec tega šolskega leta znova selili. Po Nemčiji, Švedski, Italiji, Finski, Sloveniji in Hrvaški jih bo življenje znova vodilo na Švedsko. Pia in Damir upata, da se bosta otroka tam naučila tudi njunega skupnega jezika: švedščine. Alvar in Alvin se veselita vrnitve na sever; v glavnem zaradi veliko snega.