Maruša Puhek je magistra umetnosti in oblikovanja, ki trenutno dela kot grafična in medijska oblikovalka v Avstriji. Služba ji sicer pušča malo časa za ustvarjalnost, a je kljub temu zvrhani malhi nagrad, ki so ji jih prinesle njene fotografije, nedavno dodala torej še veliko slavje na tekmovanju World Nature Photography Awards (WNPA) 2025.

"Ko se izjemna znanost in izjemna umetnost združita, je mogoče doseči neverjetne stvari. To je filozofija tekmovanja World Nature Photography Awards," piše na spletni strani tega svetovnega fotografskega natečaja narave in divjih živali. Kar je seveda nagovorilo tudi slovensko fotografinjo, ki je po lastnih besedah v studiu le redko, saj jo "bolj privlačita narava in svoboda zunanjih prostorov".

Vsako leto nagradijo fotografije, ki prinašajo močne zgodbe iz narave in ozaveščajo o pomembnosti njenega ohranjanja. Tekmovanje je razdeljeno na 14 kategorij, kot so na primer Umetnost narave (v tej je slavila tudi Maruša Puhek), Živalski portreti, Živali v svojem habitatu, Ljudje in narava ter Rastline in glive. Letošnja strokovna žirija je izbirala med več tisoč fotografijami iz 48 držav.

Več pa v spodnjem pogovoru!

Kaj ob laskavem nazivu prinaša zmaga na tekmovanju World Nature Photography Awards? In kaj menite, da bo oziroma je že ta naziv prinesel s sabo?
Z zmago sem prejela tudi denarno nagrado, a največjo vrednost prinaša svetovna medijska izpostavljenost. Ljudje z vseh koncev sveta mi pišejo in se zanimajo za nakup fotografije, saj je nagrada prispevala k njeni večji prepoznavnosti in vrednosti. Poleg tega sem prejela ponudbe za razstavne prostore in priložnosti, da se predstavim na novih lokacijah. Predvsem pa mi to priznanje daje potrditev in dodatno motivacijo za nadaljnje ustvarjanje.

Ste na natečaj poslali več fotografij in na podlagi česa ste se v tem primeru odločili za določen izbor?
Ko sem prejela nagrado, sem najprej potrebovala nekaj časa, da sem sploh ugotovila, katero fotografijo sem poslala – prijavila sem se namreč že pred nekaj meseci, po naravi pa sem precej kaotična. Mislim, da sem se prijavila z dvema fotografijama: eno tipično naravoslovno in s fotografijo Run, ki je na koncu zmagala. Težko rečem, zakaj sem se prijavila ravno s to fotografijo – vsake toliko časa dobim zagon in se instinktivno prijavim na nekaj natečajev. Tokrat sem očitno izbrala pravo.

Ali zdaj po zmagi na svojo fotografijo srn v vinogradu nemara gledate z drugačnimi očmi? Vas ob pogledu nanjo zdaj prevevajo drugačni občutki?
Preden je bila izbrana za zmagovalno fotografijo, o njej nisem kaj dosti razmišljala. Vedela sem, da na njej nekaj "deluje", a redko se sprašujem, zakaj. Ko so začela prihajati vprašanja o njenem pomenu, sem ob premisleku ugotovila, da čudovito odraža nasprotja – med črnim in belim, življenjem in smrtjo, svobodo in ujetostjo, mirom in dinamiko ter med vodoravnimi in pokončnimi elementi v kompoziciji. Zame pa ostaja fotografija, kjer se vse popolno zlije v minimalizem.

Kako je potekal postopek prijave in kaj je nato še sledilo? Kakšne so vaše siceršnje izkušnje z drugimi tovrstnimi natečaji oziroma tekmovanji?
Postopek prijave je preprost, treba je le plačati manjšo prijavnino in naložiti fotografije. Namerno sem izbrala tekmovanje brez časovne omejitve, saj v preteklem letu nisem veliko fotografirala. Ko so me izbrali za zmagovalko, sem morala z RAW-datoteko – torej neobdelano izvorno datoteko, ki vsebuje vse informacije, zajete s fotoaparatom – dokazati, da na njej nisem spreminjala vsebine, se pravi dodajala ali odstranjevala elementov.

Prosili so me tudi za uradno izjavo za medije, nato pa sem morala teden dni počakati, saj je bila zmaga do uradne objave še skrivnost. Ko so jo razglasili, se je vse odvilo zelo hitro – skoraj vsak dan sem deležna objave v kakšnem nacionalnem mediju, od Avstralije do Švice. Dobivam številna povpraševanja za intervjuje, in čeprav je vse skupaj precej naporno ob rednem delu, je izkušnja neprecenljiva. Vesela sem, da lahko svojo fotografijo predstavim širšemu občinstvu. Tekmovanje WNPA za naslednje leto je že odprto.

Izkušenj z natečaji imam kar nekaj. Kot sem že omenila, se vsake toliko prijavim na kakšnega – eden mojih največjih dosežkov na svetovni ravni je bila uvrstitev v finale tekmovanja za poročnega fotografa leta v kategoriji Single Capture. Drugih svetovnih tekmovanj se do zdaj nisem udeleževala, prijavljala sem se pa na natečaje v Sloveniji in Avstriji.

Prvo zlato medaljo sem osvojila že leta 2009 na natečaju Foto Mladih. Sledile so številne druge nagrade, med njimi: nagrada na Unescovem natečaju za najboljšo fotografijo kulturne in naravne dediščine Slovenije leta 2014, srebrna nagrada na Slovenski pregledni razstavi Fotografske zveze Slovenije leta 2016, zlata FZS in zlata FIAP-medalja na natečaju Miniature leta 2018 – kjer sem prav tako sodelovala s podobno fotografijo srn, prva nagrada na natečaju Pogled 2018 v kategoriji arhitektura. Med pomembnejše dosežke štejem tudi nagrado Student Winner Creative Communication Award 2019 za svoje magistrsko delo Olek – ilustrirano dišečo knjigo za otroke z avtistično motnjo. Predvsem bi poudarila, da se natečajev res splača udeleževati. Pogoste so denarne nagrade, medijska izpostavljenost pa je velika prednost za vsakega umetnika.

Fotografija Run je del vašega projekta 366, v okviru katerega ste za vsak dan v letu posneli eno fotografijo. Kaj vas je privedlo do odločitve za ta projekt in približno koliko fotografij je nastalo skupno, da ste nato prišli do končnega nabora? In zakaj se pravzaprav imenuje 366, glede na to, da gre za po eno fotografijo za vsak dan v letu?
Projekta 366 sem se lotila leta 2016, ki je bilo prestopno leto – zato 366. Takrat so bili tovrstni projekti med fotografi precej priljubljeni, vendar jih veliko ni uspelo dokončati. 1. januarja sem se odločila, da bom poskusila in vsak dan v letu fotografirala. Motive sem iskala neprestano in pogosto posnela več 100 fotografij, preden sem našla tisto pravo.

Vztrajala sem ne glede na okoliščine – tudi kadar sem bila bolna ali nisem imela fotoaparata pri sebi, sem fotografirala s telefonom. Nato sem vsak dan izbrala eno fotografijo in jo objavila. Nekateri dnevi so bili polni zanimivih motivov, spet drugi so predstavljali pravi izziv. Večkrat sem želela obupati, saj sem v iskanju perfekcionizma postajala izčrpana, vendar sem vztrajala. Danes sem za to odločitev izjemno hvaležna.

Tisto leto sem fotoaparat nosila povsod s sabo, prav zato sem ujela ogromno posebnih trenutkov, vključno s fotografijo srn. Projekt mi je pomagal postati boljša fotografinja in me naučil videti lepoto v najrazličnejših stvareh. Hkrati pa je bilo to tudi zadnje leto moje psičke, ki je poginila 1. januarja 2017, kot da bi čakala. Prav zaradi tega projekta imam ogromno dragocenih spominov nanjo, kar mi daje močno osebno navezanost na celotno izkušnjo. Projekt mi je pokazal, kaj mi je v resnici najbolj pomembno – ustvarjati spomine zase.

Kot fotografinja ste dejavni na precej različnih področjih. Do katere mere se vaš pristop k delu razlikuje glede na to?
Še vedno najraje fotografiram s svojim starim fotoaparatom, ki ima pridih analognega, a pri naročenih fotografijah – na primer za oglaševalske kampanje – moram poseči po novejši opremi in upoštevati določena pravila. Ker sem polno zaposlena, se dodatnih fotografskih projektov lotevam le redko. Običajno izberem kakšno zanimivo poroko na leto ali portretni projekt, vsako leto pa skušam vsaj en projekt za živali opraviti prostovoljno – lani sem fotografirala za Nikino prijazno vas, v preteklih letih pa sem sodelovala z Društvom za zaščito živali Pomurja. V studiu sem le redko, saj me bolj privlačita narava in svoboda zunanjih prostorov.

"Maksimalistka, ki poskuša biti minimalistka," ste o sebi zapisali na svoji spletni strani. Lahko kaj več poveste o tem? In kako bi nasploh opisali svojo estetiko – tudi ravno glede na dejavnost v različnih poljih fotografije?
Oznaka "maksimalistka, ki poskuša biti minimalistka", najbolje opisuje moj notranji konflikt in hkrati moj ustvarjalni proces. Po naravi sem kaotična in navdušena nad podrobnostmi, vendar me vizualno najbolj privlači preprostost. Minimalizem v fotografiji mi omogoča, da umirim misli in se osredotočim na bistvo – svetlobo, kompozicijo in čustva. Ena izmed mojih smešnih je, ko sem na neki poroki zamudila fotografiranje torte, ker me je popolnoma prevzel polh, ki je pritekel na plan. Prav zato se pomembnih projektov vedno lotim skupaj s svojim dobrim prijateljem Binetom Šedivyjem, saj mu zaupam, da bo v ključnih trenutkih ujel tisto, kar je pomembno, če me zanese k drugim motivom.

Seveda minimalizem ni vedno primeren za vsako zvrst fotografije. Pri porokah, kampanjah in komercialnih projektih ne ustvarjam zase, ampak moram upoštevati želje strank. Pri svojih osebnih projektih pa se vedno znova vračam k enostavnosti. Morda ravno moj kaos v življenju potrebuje minimalizem v fotografiji.

Spremljate dogajanje na področju fotografije v domovini in tudi drugod? Bi izpostavili koga, ki vas najbolj navdušuje oziroma ga najbolj občudujete?
Spremljam predvsem fotografe, ki so mi všeč, in se udeležujem fotografskih razstav na lokalni sceni. Izpostavila bi Ano Skobe, odlično arhitekturno fotografinjo, ki je lani postala regijska zmagovalka Sony World Photography Awards. Spomnim se njenih začetkov in krasno mi je gledati, kako se fotografi razvijajo. Velik vpliv na mojo fotografsko pot je imel že omenjeni Bine Šedivy, moj učitelj fotografije in dober prijatelj, ki me je popeljal v svet poročne fotografije. Med umetniki, ki jih občudujem, bi omenila tudi Jana Majstorovića – ima tisto nekaj več, in verjamem, da bomo o njem še veliko slišali. Zares občudujem uspehe slovenskih fotografov v svetu, zato mi je škoda, da je v tem okolju včasih preveč tekmovalnosti in zavisti. Sama se veselim dosežkov drugih in verjamem, da bi morali v tem videti predvsem navdih in spodbudo.

Kot ste povedali ob razglasitvi nagrajencev, je bila nagrada oziroma naziv veliko presenečenje. Kaj se je dogajalo v dneh po razglasitvi in kaj vse je najbolj presenetilo ali razveselilo?
Nagrada oziroma naziv je bil res veliko presenečenje – ne samo zame, ampak tudi za ljudi, ki sem jim najprej povedala. Večina si ni predstavljala, kaj to pravzaprav pomeni, in iskreno povedano, tudi sama nisem povsem dojela, kakšne razsežnosti bo vse skupaj dobilo. Vsaka čestitka, vsak komentar in vsako naročilo fotografije z različnih koncev sveta me iskreno razveseli in preseneti. Najbolj pa sem hvaležna za podporo domačih, prijateljev ter vseh, ki so verjeli vame in me na tak ali drugačen način podprli. Hvala!

In še za konec: v prvem odzivu po razglasitvi ste dejali tudi, da je "ta nagrada prišla ob pravem trenutku in vam pokazala, po kateri poti morate nadaljevati". Po kateri poti, torej?
Nakazala mi je pot naprej. Moja trenutna zaposlitev je precej intenzivna in mi pušča malo časa za ustvarjalnost. Že pet let prestavljam svojo drugo samostojno razstavo, ki bi jo rada izpeljala, a enostavno ne najdem časa zanjo. Ta nagrada je prišla ob pravem trenutku – kot opomnik, da naj sledim svoji strasti in si končno vzamem čas za projekte, s katerimi že dolgo odlašam: razstave, osebne fotografske projekte, oblikovanje, slikanje – preprosto ustvarjanje.