Purcăreteja bo nocoj ob 20.00 v Gallusovi dvorani.

Dve leti po odmevni koprodukciji treh velikih kulturnih hiš, kar je na oder Gallusove dvorane prinesla Iliado, so se le-te ponovno podale v podoben projekt. Režijo in priredbo enega najbolj slovitih romanov svetovne književnosti so zaupali v Franciji živečemu romunskemu režiserju. Purcărete je s seboj pripeljal svoje stalne sodelavce, v Cankarjevem domu pa so z njegovo tehnično podporo s petindvajsetimi slovenskimi igralci iz Drame in MGL-ja ter drugimi člani ekipe ustvaril likovno in zvočno razkošno predstavo, ki pa bolj kot samo snov romana na oder prinaša njegove razsežnosti in v fragmentih podane teme.

Priredbo za uprizoritev je pripravil Purcărete, njena prvotna različica obsega skoraj 200 strani in predstavlja dramaturško natančno in vsebinsko zvesto izhodišče za vaje, vendar pa je kar nekaj tega besedila skozi proces nastajanja odpadlo, kar je, kot pravi dramaturginja uprizoritve Eva Mahkovic, pri tovrstnih adaptacijah običajno. Kot je povedal režiser v intervjuju za Sobotno prilogo, njegov namen ni bila predstava, ki bi obnovila knjigo, da je dijakom ne bi bilo treba brati. Predstava po njegovih besedah tudi ni priredba romana, temveč uprizoritev, ki iz tega romana jemlje posamezne drobce in jih na oder postavlja kot fragmente in situacije.

V predstavi igrajo Viktorija Bencik Emeršič, Sebastian Cavazza, Bojan Emeršič, Petra Govc, Gregor Gruden, Jure Henigman, Eva Jesenovec, Aljaž Jovanović, Mirjam Korbar Žlajpah, Marko Mandić, Boris Ostan, Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Ajda Smrekar, Janez Škof, Jernej Šugman, Nina Valič, Pia Zemljič, Judita Zidar, Vojko Zidar in Jana Zupančič. Gosta bosta Miranda Trnjanin in Tines Špik, z AGRFT-ja pa so vključili Blaža Dolenca in Mateja Zemljiča. Sooblikovali so jo scenograf, kostumograf in oblikovalec luči Dragos Buhagiar, skladatelj Vasile Sirli ter dramaturginja Eva Mahkovic, ki je tudi odgovorila na nekaj naših vprašanj.

S fotografij, ki kapljajo v javnost, je mogoče razbrati, da bo oder Gallusove dvorane zapolnjen z zofami in stoli, torej pohištvom, ki tako ali drugače nakazuje salone, kar pogosto velja za idealno dramsko situacijo in tudi pogost prostor dogajanja v Vojni in miru. Je dramatizacija sledila temu?
Dramatizacija oz. bolj adaptacija je sledila temu samo delno: se pravi, del scenografije res predstavljajo pritikline klasičnega salona, vendar so prostori dogajanja zgolj naznačeni, predvsem pa so situacije izredno fragmentarne. Omenjeni elementi niso uporabljeni enoznačno, pojavijo se na primer tudi v eksteriernih prizorih ali pa se interierji dogajajo brez česarkoli, kar bi označevalo prostor. Najbolj opazna značilnost odrske adaptacije je njena večglasnost, mozaičnost, izrazita usmerjenost v iskanje uprizoritvenih rešitev: nobena linija zgodbe namreč ni posebej izpostavljena, tudi za tradicionalno najbolj kanonične bi to težko rekli, odrska konstrukcija materiala, ki ga ponuja Tolstoj, tako manj kot posameznim elementom (zgodbi, Tolstojevi ideji) sledi celotni formi - velikopotezni širini romana. Mogoče bi v kontekstu prenosa materiala v uprizoritev poudarila še metagledališkost: konceptualni okvir predstave je predstava, ki nastaja, tako so nekateri gledališki mehanizmi razgaljeni, igralci vstopajo v like in iz njih izstopajo, sami prestavljajo scenografijo (vsaj delno) ipd.

Tolstoj v Vojni in miru zaobjame skoraj nepregledno število tematskih sklopov, žanrsko je roman raznovrsten, izstopajo ljubezenske zgodbe, za katerimi je skrita tudi seksualna plat življenja, Tolstojevi filozofski pasusi so obširni itd. Na kaj ste se osredotočali?
Prvi del se osredotoča na osnovno zgodbo in družbeno dogajanje v času “miru”: Bolkonske, Bezuhove, Rostove in Kuragine, vendar - kot rečeno - zelo fragmentarno, drugi je bolj osredotočen na vojno, razpadanje, delno na politične okoliščine.

Precejšen izziv za priredbo so obsežna Tolstojeva razmišljanja. Vam je kaj tega uspelo prenesti na oder?
Žal tovrstni deli romana niso preveč zastopani. Na odru se v drugem delu sicer pojavi tudi sam Tolstoj, vendar bolj v funkciji pripovedovalca kot filozofa ali esejista.

Vojna in mir, o katerih govorimo, sta iz iste snovi. Prve ni brez drugega. Mir se rodi iz vojne in tako že tudi sam vsebuje njene zasevke, je zapisal Purcarete. Pa vendar - česa bo več na odru, vojne ali miru?
Prvi del - mir, drugi del - vojna. Oba pola sta zastopana.

Na odru bomo gledali fragmentarne odlomke, situacije. Kako ste jih izbirali glede na to, da v gledališkem listu zapišete, da dramatizacije na vajah niste niti enkrat prebrali v celoti, samo preobrazbo pa primerjate s formo seznama oz. vizualnega seznama, ker gre za gledališče?
Žanr oziroma formo seznama sem uporabila kot referenco zaradi množičnosti elementov, ki so na odru (pogosto tudi sočasno) prisotni: v določenih delih uprizoritve se zdi, da elementi kipijo čez meje odra, kar je značilno za likovna dela, na katerih so (po Ecu) upodobljeni vizualni seznami. Odlomki so bili izbrani precej subjektivno, delno že pokrivajo osnovno zgodbo, nekaj pa je tudi lukenj, tako gledalec manjkajoče dele zapolni sam, po spominu, po domišljiji. Bolj kot “zgodba”, linearna in izpolnjena, je pomembna forma oziroma prenos široke Tolstojeve romaneskne forme v odrsko. Mislim, da je režiser pri izboru odlomkov izhajal tudi iz igralcev, iz njihovih karakteristik, iz uprizoritvenega procesa, iz tega, kar so ponudili v prvem sklopu vaj, ki je obsegal improvizacije na izbrane odlomke. Materiala je bilo na začetku vaj za dve tretjini več, kot ga je ostalo v uprizoritveni verziji, vendar bi rekla, da je taka redukcija običajna, kadar gre za prenašanje obsežne prozne forme na oder.