Prav s tem namenom je Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju 1. septembra s simpozijem Out of the Cradle '15 / Habiton (slov. Izven zibelke '15/Habiton) in z razstavo Predmet gravitacije odprlo novo sezono dogodkov in novo poglavje v raziskovalnem sklopu Vesoljski vid.

Tako simpozij kot razstava se lotevata kompleksnega vprašanja, kje je mesto umetnosti v vesolju, torej onkraj Zemljine atmosfere, in njenega dialoga z različnimi načini, na katere človek raziskuje vesolje. Simpozij, ki ga je odprlo predavanje častnega gosta, ruskega kozmonavta, dolgoletnega podpornika in svetovalca KSEVT-a, Jurija Baturina, je nastopajočim ponudil izhodišče za osvetlitev pogosto zanemarjenih vprašanj, ki naslavljajo odnose in preplete umetnosti ter tehnologije, ki se dogajajo zunaj človekovega domačega okolja.

Že več kot pol stoletja človeštvo naseljuje bližnje in globlje vesolje s svojo tehnologijo, predvsem zato, da bi razumelo vesoljsko okolje in tehnološke možnosti delovanja v njem. Ves ta aparat, kot lahko označimo mnoštvo analognih in digitalnih računalniških tehnologij, z daljinsko komunikacijo, umetno zaznavo vesoljskega prostora in vedno bolj tudi umetno inteligenco deluje kot najbolj napredno znanstveno-tehnološko telo, sposobno najbolj kompleksnih zaznavnih, procesnih in komunikacijskih praks.

Vzporedno s procesom razvoja tega tehnološkega konglomerata poteka proces preučevanja in poskusov razumeti preseke človeškega in tehnološkega. Elektronska, računalniška, algoritemska, programirana, generirana, bio in medijska umetnost raziskujejo odnose med najbolj abstraktnim matematičnim, fizikalnim in biološkim vedenjem ter pojmom človeškega.

Umetnosti zagotoviti dostop do tehnologij
Simpozij Out of the Cradle '15 / Habiton je predstavil nekaj pogledov na to, kakšno vlogo danes igrajo oz. bi lahko igrale umetniške metodologije in prakse, soočene z obstoječo ali namensko vesoljsko tehnologijo. Nastopajoči, poleg Baturina tudi medijski teoretik in umetnik Ewen Chardonnet, filozofinja Olesja Turkina, avtor prvega umetniškega satelita ARTSAT-2 DESPATCH Akihiro Kubota, umetnik Pedro Soler in vodji projekta, iz katerega je nastala razstava Predmet gravitacije, umetnika Nahum in Ale de la Puente, so izhajali iz teze, da je ključno zagotoviti umetnosti dostop do vesoljskih tehnologij, če naj bo človeštvo še naprej sposobno razumevati sebe v vedno bolj tehnološko-kulturnem okolju.

Baturin: Kulturalizacija vesolja neizbežna
Baturin je širši javnosti bolje poznan predvsem kot član posadke, ki je leta 2001 v vesolje popeljala prvega vesoljskega turista, ameriškega inženirja in poslovneža Dennisa Tita. V pogovoru za RTV Slovenija je poudaril, da močno podpira iniciativo preučevanja vesolja in razvoja vesoljskih tehnologij, ki bi temeljila na umetniških metodologijah in praksah. Do spoznanja, kako nujen je takšen pristop in kako neizbežna je kulturalizacija vesolja, ga je namreč pripeljala lastna kozmonavtska praksa.
Izpostavil je, da se je vse od konca 90. let, ko je tudi spoznal poznejšega soustanovitelja Ksevta Dragana Živadinova in v njem prepoznal sorodno dušo, soočal z različnimi umetniškimi objekti. Najprej ga je zanimalo, kako okolje vesoljskega plovila in vesoljske postaje vpliva na človekovo dojemanje prostora in umetnosti. Na podlagi prvih poskusov je ugotovil, da zunajzemeljsko okolje pomembno vpliva ne le na človekovo dojemanje sebe, sveta in umetnosti, marveč tudi na njegovo ustvarjalnost in njene rezultate.
Z drugimi besedami: umetnost v vesolju je neobhodni del človekovega delovanja v vesolju in – kot vsi drugi vidiki človekovega delovanja v vesolju – poteka pod radikalno drugačnimi pogoji in z drugačnimi posledicami kot na Zemlji. Iz te ugotovitve sledi, da umetnost v vesolju ne more biti sama sebi namen, saj je neločljiva od svoje človeškosti, ki pa se kaže drugače kot v pogojih Zemljine težnosti.
Video: Baturin (Rusija)

Nekonvencionalni pionirji
Francoski umetnik in teoretik Chardronnet trenutno pripravlja knjigo o razsvetljenju oziroma epifaniji v puščavi Mojave, kot sam poimenuje ustanovitev Laboratorija za reaktivni pogon (JPL) ameriške vesoljske agencije Nasa. V svojem predavanju je tako ponudil zgodovinsko kontekstualizacijo vprašanja prepletenosti človeškega in tehnološkega pri preučevanju vesolja. Že vprašanja vzpostavitve infrastrukture, potrebne za raziskovanje vesolja, kot je JPL, so povezana s konkretnimi, pogosto nekonvencionalnimi osebamim, je povedal.
Chardronnetovo predavanje je z etnografsko-zgodovinskega gledišča predstavilo neločljivost vesolja od človekovih predstav o njem in od ciljev vesoljskega raziskovanja. Izpostavil je, da človekova prizadevanja prodreti v vesolje od vekomaj spremljajo ideje, ki sodijo bolj v domeno metafizike in etike kot pa v znanstvene izračune.
Video: Chardronnet (Francija)

Performans je pospremil krajši film, ki ga je z Mednarodne vesoljske postaje (MVP) posnel Baturin. Z njim je izpostavil aktualnost premisleka ruskega slikarja Kazimirja Maleviča, čigar slika Supremus št. 56 prihodnje leto praznuje okroglo stoto obletnico v sodobnem raziskovanju vesolja. Kot je izpostavila Turkina, je Malevič še pred dejanskim začetkom človekovega praktičnega delovanja v vesolju prepoznal nujnost radikalne prevetritve odnosov med umetnostjo in tehnologijo v pogojih, kjer osnovno merilo razumevanja nima več nič skupnega z medčloveškimi odnosi, kot jih poznamo na Zemlji.

Prvi izključno umetniški satelit
Intervenciji Turkine je sledilo predavanje, ki ga je pripravil snovalec sodobnega udejanjenja Malevičevih sanj o organski združitvi umetnosti in tehnologije v obliki satelita. Kubota, profesor tokijske umetniške univerze Tama, je namreč z ekipo sodelavcev zasnoval satelit ARTSAT-2 DESPATCH - prvi izključno umetniški satelit, ki ga je japonska vesoljska agencija JAXA leta 2014 izstrelila v orbito. Kot je izpostavil Kubota, ima satelit, ki je vzniknil iz dolgotrajnega načrtovanja neštetih podrobnosti, od barve, oblike, velikosti do orodij, s katerimi je opremljen, v osnovi zgolj eno samo, in sicer umetniško misijo. Satelit, ki meri približno 50 centimetrov in tehta približno 30 kilogramov, deluje kot kip v vesolju oz. kot primer vesoljske okoljske umetnosti, ki s pomočjo posebnih algoritmov pretvarja zaznave svojih tipal v poezijo.

Palestinska in ostale vesoljske agencije
Simpozij se je nato premaknil k problematiki dozdajšnjih pristopov k raziskovanju vesolja. Sozvočno z vprašanjem pretirane tehnologiziranosti in militariziranosti vesoljskega raziskovanja, ki ga je izpostavil tudi Baturin, je kolumbijski umetnik Soler v predavanju o izvorih manj znanih vesoljskih agencij, kot je palestinska, pozval k postkolonialističnem obratu perspektive. Med prizadevanja, ki so del tega obrata, lahko prištejemo tudi stremljenje umetnosti k vesolju.
O tem sta v nadaljevanju spregovorila mehiška umetnika Nahum in de la Puente, ki sta v Vitanje med drugim pripeljala razstavo Predmet gravitacije.
Video: Nahum (Mehika)

Video: Puente (Mehika)

"Najdražja droga na svetu"
Po vrnitvi na Zemljo so Mehičani izkusili tudi neločljivo povezanost med odsotnostjo težnosti in mnogoterimi koordinatami, ki jih nudi gravitacija. Zato so se umetniki, prežeti z izkušnjo breztežnosti, "najdražje droge na svetu", morali znova soočiti s parametri svojega projekta. Njihova pot v Rusijo je bila namreč leta 2014 tlakovana s številnimi ovirami: soočeni so bili s skorajšnjim zaprtjem Zvezdnega mesta za vse tuje družbe zaradi napetosti v Ukrajini. Da so lahko izvedli podvig, ki je terjal dve leti priprav in zbiranja potrebnih finančnih sredstev, so se povezali z nemško družbo za vesoljski turizem Space Affairs z Iljušinom.
Lebdenje v ničelni gravitaciji pa je zanje postalo nekaj podobnega usodi Sergeja Krikaljeva, kozmonavta in "zadnjega sovjetskega državljana", ki je iz Sovjetske zveze potoval na postajo Mir, obtičal tam v času velikih sprememb in poskusa državnega udara ter se vrnil v neko drugo državo, Rusijo.
Kot je povzel eden izmed članov odprave, Juan Diaz Infante: "Ko smo zapustili Mehiko in ko smo se vrnili – to sta bili dve različni Mehiki. Vmes smo se ukvarjali s povsem drugačno realnostjo, kot je bila tista, ki se je odvijala v naši državi. Osvojili smo Everest, vrnili pa smo se v neko zelo temačno Mehiko." Težave v Ukrajini namreč niso bile edino sotvarje, s katerim se je ekipa morala ukvarjati. Ko so zapustili Mehiko, je bila dolga zgodovina prikritega nasilja, zatiranja ter sodelovanja med skorumpiranimi vladami in mamilarskimi karteli v Mehiki, združena z vojno, ki jo ZDA vodijo proti drogam, še sorazmerno pometena pod preprogo.
Po desetih dneh bivanja v Moskvi pa je javnost dosegla usoda 43 pogrešanih študentov, in ko se je skupina vrnila v državo, je bilo tam že vse drugače: množična zaprtja, demonstracije velikih razsežnosti in izbruhi nasilja med ljudstvom.

Drugačne težnosti, drugačni ljudje v breztežnosti in zdaj – drugačna država.
Video: Polet na Iljušinu (v angleščini)