Proces deregulacije in današnja vsenavzočnost, skoraj naravnost, izrednega stanja sta ključna kazalca vztrajanja kolonialnih odnosov v sodobnem svetu, v katerem je formalno gledano kolonializem preživeta družbeno-politična kategorija. O teh dveh procesih in vseh drugih družbenih pojavih, ki spremljajo procese diskriminacije in zatiranja, govori mednarodni raziskovalni projekt, za katerim stoji Društvo za sodobno kreativnost HCHO in za katerim kot avtorja idejne zasnove in kuratorja razstave v Mestnem muzeju Ljubljana stojita Marina Gržinič in Sebastjan Leban.

Projekt, ki je uvod doživel v simpoziju, razvija diskurzivno/intervencijsko platformo, ki vključuje filozofijo, teorijo, umetnost in aktivizem, kot najtrajnejši proizvod spremljajo tri nove številke časopisa Reartikulacija, v katerem je projekt teoretsko razčlenjen, prav tako pa v časopisu teoretsko podlago dobijo razstavljeni umetniški projekti Line Dokuzović, Ane Hoffer, Siniše Ilića, Ivana Jurice, Tjaše Kancler, Marte Popivoda, Oliverja Resslerja, Vetevendosije in Virginie Villaplane.

Sheme vsenavzočnosti kapitalistične logike
Delo, ki morda najbolje pojasni bistvo kapitalistične logike, ki je nenehno prilagajanje kapitala oziroma njegovih nosilcev, so sheme Line Dokuzović. Dokuzovićeva v svojih vizualizacijah bistvenih premis kapitalistične logike v zgodovinski in primerjalni perspektivi pokaže na to, da je kapitalistična logika že vse od srednjega veka vsepovsod navzoča; tudi socializmu ni bila tuja in zato tudi modusu operandi socialističnih držav niso bili tuji kolonialni posegi v mednarodnem okolju in kolonialni posegi v odnosu vlade do sebi podrejenih državljanov.

Krščanstvo, civiliziranje manj razvitih, globalni trg, vera v napredek
Z univerzalnim delovanjem kapitala so povezani nekateri univerzalni koncepti, ki so jih nosilci etnocentričnega pogleda na razvoj civilizacije zanesli po vsem svetu. Kot piše Sebastjan Leban, so po Walterju Mignoli štirje momenti, ki vzdržujejo in obenem legitimizirajo kapitalistično in kolonialistično logiko, krščanstvo, poslanstvo civiliziranja manj razvitih, vera v napredek in globalni trg. Način funkcioniranja sodobnega imperializma, ki še vedno deluje v imenu teh štirih momentov (prvenstveno pa v imenu vere v dobrobit nenehnega napredka, ki je pravzaprav edina vera, ki velja tako rekoč za postulat), Marina Gržinić opredeljuje kot imperializem cirkulacije, nenehnega gibanja, ki "v svojih frenetičnih procesih onemogoča subverzijo, napad katere koli ključne entitete. Vse je v teku, vse se izmenjava, vse je na videz izenačeno in zdi se nam, da v tem omrežju za nikogar od nas ni nobenih ovir."

Deregulacija kapitala in popolna regulacija bivanja
To je iluzija deregulacije, ki jo Gržinićeva označuje kot še en bistveni pogoj za nenehno eksponentno rast kapitalizma. Kapital je dereguliran, na drugi strani pa kapital vzpostavlja regulacijske režime, ki so danes povezani predvsem z biopolitiko in nekropolitiko, s politikama, ki uravnavata življenje in smrt, na videz pa delujeta v imenu higiene in ohranjanja življenja. Hrbtna stran teh procesov je institucija izrednega stanja, za katero nam Gržinićeva pove, da je najbolj očitni znak persistence kolonializma v postkolnialnem obdobju oziroma je znak neokolnialnih odnosov.

Institut izrednega stanja so namreč Evropejci najprej uvedli v kolonijah, kjer se je bilo treba bojevati proti 'izrednim' (ne)ljudem, danes pa je izredno stanje s stalnimi opozorili glede varovanja zdravja, varovanja lastnine, ... postalo pravzaprav normalno stanje. S tem pa je tudi v sodobnem globaliziranem svetu, v katerem pravzaprav ni razlike med središčem in obrobjem, tudi izredno stanje kolonialnih odnosov postalo normalno stanje. Pa vendar se danes boj proti kapitalizmu obsoja bolj kot kadar koli prej. Še en znak nenormalne normalnosti, ki je očitno res ključna beseda stanja stvari danes.