Portret mlade zaročenke, včasih naslovljen tudi Lepa princesa (La bella principessa) prikazuje mlado žensko v opravi iz 90. let 15. stoletja, od nedavnega pa ga pripisujejo Leonardu da Vinciju. Skoraj do konca prejšnjega stoletja so sicer verjeli, da je njegov avtor nemški slikar iz 19. stoletja, ki se je zgledoval po renesansi. Prav podobnost z Mono Lizo je raziskovalce napeljala na misel, da gre pravzaprav za da Vincijevo delo.

Kot opozarjajo akademiki, je renesančni mojster že tu uporabil tehniko, ki bo pozneje dajala skrivnostni nadih mnogo slavnejši naslednici. Če pogled usmerimo naravnost na usta portretiranke, so ta obrnjena rahlo navzdol, ko pa se z očmi pomaknemo proti drugim delom slike, se zdi, da se ustni kotički obrnejo navzgor. Njen nasmeh je - tako kot pri Moni Lizi - mogoče videti le posredno.

Je iluzija namerna?
Kot pojasnjuje psiholog Alessandro Soranzo iz ekipe, ki je v zadnjem času preučevala sliko, tudi rezultati poskusa, pri katerem je sodelovalo več prostovoljcev, dajejo misliti, da portret vsebuje od pogleda odvisno iluzijo. Po njegovih besedah sicer ni jasno, ali je iluzija namerna, a prav mogoče je, da sledi Leonardovi maksimi, da naj portreti odražajo notranji nemir duše - v tem primeru razpetost dekleta med otroškostjo in skorajšnjo prihodnostjo zakonske žene.

13-letnica tik pred poroko
Na sliki je najverjetneje upodobljena 13-letna Bianca Sforza, hči milanskega vojvode Ludovica Sforze, ki je bila v tem času tik pred poroko s poveljnikom milanskih oboroženih sil. Umrla je sicer le nekaj mesecev po poroki - po nekaterih dognanjih zaradi posledic zunajmaternične nosečnosti.