Misiano govori z angleško- in rusko-italijanskim temperamentom. Rad uporablja besedo absolutno in predvsem mu iz oči sijeta strast in nekakšna nagajivost, zaradi česar se ob njegovem pogosto sicer zelo teoretskem jeziku kar nasmejiš. In kar predstavljam si ga, kako je na tiskovni konferenci po škandalu v Stockholmu zagovarjal Olega Kulika, ki naj bi po prvotnem načrtu v kontekstu svojega tedaj že razvpitega projekta Zoophrenia oziroma nastopanja kot ready-made psa upodobil krotkega domačega kužka, nato pa je spontano postal stekel pes in napadal obiskovalce. In stal je tudi za Aleksandrom Brenerjem, ki je na odprtju nastopil kot bobnar z deklaracijo, da bo od zdaj namesto umetnik rokovska zvezda, nato pa je razsul veliko instalacijo iz las kitajsko-ameriškega umetnika Wende Guja. Češ da je šlo za "dinamično umetniško akcijo".

Italijanski revolucionar gre v Moskvo
Kaj manj od potomca italijanskih revolucionarjev ne bi pričakovali. Misianov ded je bil eden od ustanoviteljev italijanske komunistične partije, ki pod Mussolinijem emigriral v Moskvo. In ostal. Že kot otrok in torej v času, ko Sovjeti niso mogli kar prosto na popotovanje po svetu, je Misiano večkrat obiskal v Italijo. Tudi zdaj, ko sem ga za nekaj dodatnih pojasnil poklicala po skypu, je bil v Italiji, tik pred vrnitvijo v Moskvo.

"Italijanski rod mi je zagotovil poseben položaj v ruski družbi in drugače od večine kolegov sem imel neko predstavo o svetu na Zahodu in tudi ko sem se začel ukvarjati s sodobno umetnostjo, sem večkrat obiskal predvsem Italijo in Francijo." Prav zato so na moskovskem prizorišču, ki se je začelo razvijati od sredine osemdesetih — kot je to povzela kustosinja Ekaterina Degot — govorili: "Najboljša vrata na Zahod se imenujejo Viktor Misiano."
Interpol ali konca zgodovine pač ni bilo
Ampak zakaj članek o letošnjem dobitniku nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo sploh začeti s škandalom na Švedskem? Predvsem zato, ker je razstava sklenila tako imenovano prvo mednarodno desetletje v ruski sodobni umetnosti, ki je sledilo reformam Mihaila Gorbačova, in ker je pokazala na vso iluzornost tako imenovanega pričakovanja konca zgodovine ob padcu železne zavese oziroma na vztrajanje razlik med Vzhodom in Zahodom. Te so se kazale tudi v tem, da je bil umetniški sistem in z njim povezan trg tedaj še vedno domena (kapitalističnega) Zahoda. Predvsem je šlo za nepremostljive razlike v pojmovanju sodelovanja v umetnosti in individualizma, ki se je pri zahodnih udeležencih razstave kazal v skoraj histeričnem varovanju nedotakljivosti svojih del.

Iz krotkega se prelevi v steklega psa
Pri Interpolu je šlo za to, da sta dva kuratorja, Misiano in njegov švedski kolega Ian Äman, povabila eden ruske in drugi pa švedske umetnike, ti pa so lahko povabili še nekaj umetnikov iz tretjih držav (tako se na razstavi 'znajde tudi skupina Irwin). V večmesečnem procesu naj bi ustvarili dela, ki bi izražala sodelovanje in dialog. A na zahodni strani si te ideje, ki so jo sicer voljno sprejeli, niso predstavljali kot pravega dialoga. Svoj nastop v vlogi steklega psa, ki napada obiskovalce, je tako Kulik v odprtem pismu razložil tako: "V Stockholm sta me povabila kustos razstave Ian Äman in pa umetnik Ernst Billgren, ki je izjavil, da bo v projektu, ki bo govoril na komunikaciji, preferiral dialog z živalmi. Povabili so me kot psa, kot ready-made. /…/ Prispel sem v Stockholm in bil sem odprt za vsako obliko sodelovanja. Na moje presenečenje je Bilgren svoje delo že dokončal — ni bil pripravljen na sodelovanje. Torej sem moral postati nekdo drug, kot bi sicer postal skozi dialog. Postal sem stekel pes."
In pripisal je še: "V Stockholmu nisem ugriznil kar nekoga, ugriznil sem osebo, ki je ignorirala znak 'nevarno' ob mojem pesjaku. Moja akcija je razglašala idejo: ogibajte se komunikaciji, razmišljajte o svoji prihodnosti in prihodnosti sveta," ter sklenil, "upam, da nisem bil preveč patetičen pes."
Brenerjeva radikalna demokracija v akciji
Podobno je Aleksander Brener upravičeval svoj napad na delo Wende Guja. Zdelo se mu je pretenciozno in ogromna struktura iz las, ki za večino sodelujočih ni imela nobenega 'pametnega' pomena, je zavzela čisto preveč prostora; glede na prostor, ki so ga zasedli preostali. "Vsi so se skrivali po svojih kotičkih. Vzhod in Zahod sta se cinično ali pa precej neumno skrivala, se izogibala eden drugega," je pozneje pisal Brener, "na tiskovni konferenci naslednji dan so me označili za fašista. Ne, dragi moji kolegi, ne strinjam se. Na tej razstavi sem bil jaz edini demokrat, ki je odkrito izpovedal svoj položaj in razkril svoje nestrinjanje z organizatorji. Radikalna demokracija v akciji!" Brener je tudi še dodal, da je bila razstava delo sužnjev in da zato ni imela pravice obstati.

Vse skupaj je zagovarjal tudi Missiano; predvsem seveda Kulika in Brenerja, ki je nekaj let pozneje kot oseba na seznamu za zaprtje zaradi akcije Metanje kečapa v belorusko ambasado emigriral iz Rusije: "Čeprav je Brenerjeve in Kulikove akcije mogoče oceniti kot moralno sporne in tudi kaznive, so bile v kontekstu umetniške prakse legitimne. V času dolgoročnega sodelovanja so si udeleženci Interpola medsebojno zagotovili popolno svobodo izražanja in (zato, op. P. B.) akcije ruskih umetnikov zanje niso mogle biti nepričakovane. Paradoksalno, dejstvo, da se je odprtje Interpola sprevrglo v škandal, ni pomenilo, da je bil dogodek polomija. Na ta način je vendar umetniški projekt, ki je zahteval novo Evropo, mogel identificirati skrite kontradikcije političnega projekta (nove Evrope). Postal je politična metafora. /…/"
Danes Misiano še vedno zagovarja Brenerja in Kulika in poudarja, da so bili Švedi naivni: "Brener je že vnaprej povedal, da je razstavo treba uničiti, za Kulika pa so tako ali tako vedeli, da nastopa kot stekel pes. Tu ni bilo nikakršne skrivnosti. Vsi so lahko pričakovali natanko to, kar se je zgodilo."

Ivo Vajgl o škandalu Interpol
Podobno se dogodka spominja Ivo Vajgl, za čigar obisk Interpola mi je povedala Eda Čufer, nekdanja članica kolektiva Neue slowenische Kunst, ki je skupaj z Misianom tudi uredila knjigo o razstavi. Vajgl se je odprtja Interpola udeležil kot slovenski veleposlanik na Švedskem ter v drugih nordijskih in baltskih državah: "'Škandal', ki ga je uprizoril Oleg Kulik, Ukrajinec kot predstavnik sodobnih smernic ruske umetnosti, je bil šokanten zlasti za zelo konservativno švedsko javnost, ki se ni mogla sprijazniti z metaforičnim protestnim nastopom ruskega umetnika, ampak ga je videla zgolj kot rušenje javnega miru s fizičnim napadom na občinstvo. Posredovala je policija in v medijih je bilo vsesplošno zgražanje nad Kulikovo pojavo, nagim človekom na dolgi verigi v pasji utici, grizenjem mimoidočih, med katerimi, je bila tudi instalacija na kolesih naših IRWINOV. Ko sem komentiral dogajanje za nekatere medije, sem se takšnim reakcijam uprl in opozoril,da se je Kulik vedel, kot se nevarnemu psu spodobi, mimoidoči pa so lahko prebrali informacijo, da je "pes" nevaren, in torej niso smeli biti šokirani. Enako zgražanje je veljalo Brenerjevemu akcionizmu, ko je poškodoval " inštalacijo" na stropu, mrežo iz človeških las, ki je bila, resnici na ljubo, odvratna, je pa marsikoga, ki je to želel ali ne, spomnila na skladišče človeških las v Auschwitzu."
Ambasada NSK Moskva, zibka ruske postsovjetske umetniške scene?
Da so na Interpolu sodelovali tudi člani skupine Irwin, ni nenavadno. Leta 1996 so kot druge skupine iz Neue slowenische Kunst že imeli vzpostavljene stike z moskovsko sceno in nekateri od ruskih akterjev Interpola so tudi sodelovali oziroma so obiskovali ambasado NSK v Moskvi leta 1992. Prav v zvezi z njo mi je Misiano med letošnjim obiskom Moskve, ko smo ob odpiranju razstave NSK – Od Kapitala do kapitala snemali gradivo za dokumentarec (več o njem prihodnje leto, ko bo gotov, drobec posnetkov si lahko ogledate v priloženem prispevku), zatrdil, zaupal svojo drzno tezo: "Lahko bi rekel, da se je nova postsovjetska umetniška scena začela graditi prav na ambasadi. Leiderman, Fiškin … vsi ti pomembni umetniki so prišli in nekako smo vsi začutili, da pripadamo enemu kolektivnemu telesu."

NSK-jevci, ki vsako jutro dvigujejo zastavo
No, če Misiana ne bi bilo, tudi ambasade ne bi bilo. Seveda. Ampak Misianovega povabila ne bi bilo brez nekoliko divje zgodbe – vsakič znova, ko preberem transkript intervjuja, si ne morem kaj, da se ne bi vprašala: pa saj Groys tega ni mislil resno, in si predstavljam, kako se skozi zobe tipično groysevsko smeje ob pripovedovanju izmisleka, ali pač … — Borisa Groysa, ki naj bi bila povod za Misianov interes za tiste fante v Sloveniji. "O NSK-ju mi je pripovedoval Boris Groys. In kar mi je povedal, je bilo čista fikcija," je v knjižnici muzeja Garaža začel Misiano, "Govoril mi je o tej performativni, neototalitarni skupini, ki da živi v nekakšnem fikcijskem taborišču. Da člani vsako jutro paradirajo in dvigujejo zastave. Preprosto izumil je to zgodbo, ki je bila prelepa, fascinantna, ampak absolutno ni ustrezala resnici. In poslal sem jim povabilo in zelo sem se razveselil, ko sem prejel pozitiven odgovor."

Povabilo na dom
To je bilo vabilo za sodelovanje pri projektu Apt-Art International. Dve leti (1991—93) je Missiano z nekaj sodelavci vabil tuje umetnike, ki so potem ustvarjali in živeli v moskovskih stanovanjih in se tako navezali na sovjetsko tradicijo razstavljanja sodobne oziroma vse neuradne umetnosti v zasebnih prostorih, predvsem stanovanjih. Treba je namreč vedeti, da do Gorbačova prave sodobne umetnosti v Sovjetski zvezi uradno ni bilo. Obstajal je le socialistični realizem. In tudi galerij ni bilo. In noben medij in nobena državna institucija nista spremljala niti priznavala obstoja neuradne, torej vse umetnosti, ki je ni bilo mogoče uvrstiti v pojem socialistični realizem.

Razstava v gozdu ali primer Buldožer
Naj si dovolim drobno zastranitev in kot primer strategij, h katerim so se morali zatekati 'alternativci', omenim znamenito razstavo — akcijo, s katero je neznana sovjetska scena prodrla na prve strani zahodnega tiska. Šlo je za razstavo, ki se je v zgodovino vpisala kot razstava Buldožer. Da bi se ognili pogledu oblasti, so neuradni moskovski umetniki 15. septembra 1974 v gozdu Beljajevo, kar na prostem, priredili razstavo.
Kustos Joseph Backstein (poleg Misiana ena ključnih oseb institucionalizacije nove ruske umetnosti od leta 1987 naprej) je povabil tuje diplomate in poklical vse tuje dopisnike, ki jih je poznal. Kmalu po začetku razstave je prišel buldožer in začel uničevati razstavljena dela, udeležence pa so razgnali z vodnimi topovi. Naslednji dan je bil dogodek na naslovnici New York Timesa, razstava pa je postala eden najbolje dokumentiranih dogodkov sodobne umetnosti. Tudi v naslednjih letih so še organizirali razstave ne prostem, v kontekstu tako imenovane stanovanjske umetnosti pa velja omeniti tudi galerijo Apt-Art, ki jo v svojem stanovanju leta 1982 ustanovi umetnik Nikita Aleksejev.

Gorbačov na partijskem plenumu okrca sovjetsko kulturo
Kot že rečeno, je bilo skrivanja konec z Gorbačovom. Njegovi novi pogledi na kulturo so precej 'živcirali' nekatere njegove sodelavce, tudi birokrate, pristojne za kulturo, a Gorbačov je konec ostri shizmi med socialističnim realizmom in vsem drugim naredil z govori in izjavami, kot je bila tista, ki jo je podal na plenumu Komunistične partije Sovjetske zveze januarja 1987: "Ideologija in niselnost stagnacije se odražata tudi v sferi kulture, literature in umetnosti /…/ Merila za vrednotenje umetniške kreativnost so opešala. /…/ Ob delih, ki so izpostavljala resne socialne in moralne probleme in ki so odražala konflikte resničnega življenja, je nastalo mnogo povprečnih, brezizraznih del, ki niso prinesla ničesar vrednega niti za um niti za čute."
Začetek je bil precej neprofesionalen ...
In potem se je začelo. Razrast scene in navdušenje za umetnost in prava evforija zgodnjih devetdesetih. In del tega je bil Apt-Art International. Misiano se organizacije festivala spominja s precej samokritike, ampak to pospremi z veliko smeha. "Iskreno povedano, danes se mi zdi način, kako smo izpeljali Apt-Art International, popolnoma neprofesionalen," pravi Misiano, ki je v tedanjem zanosu k sodelovanju povabil nekaj največjih zvezd sodobne umetnosti, "naredil sem seznam imen, ki sem jih poznal, imen, ki so jih predlagali moji kolegi ali na katere sem naletel v revijah o sodobni umetnosti. In povabil sem mega imena: Jenny Holzer, Pistoletta, Franza Westa, torej superzvezde. Še zdaj hranim arhiv projekta, in zelo zanimivo je, kako sem takrat razmišljal."

Ambasada NSK — postavili so nam ogledalo
In ker mu je Groys, kot je bilo omenjeno zgoraj, omenil tisto čudaško skupino, ki v Ljubljani vsako jutro koraka in dviguje zastave, je povabil tudi njih … In so prišli … In tako je nastal eden od mitskih dogodkov tudi slovenske sodobne umetnosti: ambasada NSK Moskva, zametek vzpostavitve države NSK v času, nekaj tednov razprav v zasebnem stanovanju na Leninskem prospektu. Danes Misiano o pomenu dogodka za ruske umetnike pravi: "Ključen prispevek ambasade NSK ni bil v tem, kaj mi zdaj vemo o vas, ampak kaj smo izvedeli o nas samih."
Šlo je za nastavljanje ogledala drug drugemu v času rušenja vseh prejšnjih stabilnih in brezprizivnih političnih entitet, iskanja nove identitete, pa tudi načinov preživetja in uvrščanja v umetniški sistem, ki je bil tedaj (in pravzaprav še vedno je) definiran z ideologijo zahodnih umetnostnih struktur. Zanimivo je, da je za izvedbo ambasade in drugih dogodkov v okviru Apt-Art International Misiano pridobil finančno podporo galerije Regina. To je bila ena prvih zasebnih galerij, zakonsko osnovo za katere je dal odlok iz leta 1986, ki je dopustil institucionalno združevanje in registracijo zasebnih društev in klubov.

Utopični kapitalisti v rdečih suknjičih
Galerijo Regina je leta 1990 ustanovil Vladimir Ovčarenko, član prve generacije moskovskih tajkunov. In seveda je nosil rdeč suknjič. Ne, to ni poskus šaljivosti, rdeči suknjiči so dejansko bili simbol teh prvih bogatašev in tudi namig na to, da so bili to tajkuni posebne vrste. Ekscentrične. "Ta vera v trg je bila ogromna in imela je prav religiozne poteze. In misel, da porabiš sto tisoče dolarjev za galerijo … To se jim ni zdelo problematično. In v tistem trenutku se nekako niso zavedali, da se ta denar nikoli ne bo povrnil," pravi Misiano. Prekinem ga in mu tam ob vhodu v muzej Garaža Romana Abramoviča in njegove žene Daše, kjer očitno denarja tudi ne primanjkuje, da lahko prirejajo bahave bankete in večerje, kjer natakarjev, ki prinašajo hode večerje, toliko, kot je povabljencev, namignem, da danes ni prav drugače.

A se ne strinja: "Danes Roman Abramovič lahko brez težav vlaga ogromne vsote denarja v Garažo in nikakor ne pričakuje, da se mu bo to povrnilo. Ampak mi smo potrebovali več kot 20 let, da smo osvojili to za nas novo idejo denarja, trga, po drugi strani pa tudi nujnosti vlaganja v netržne dejavnosti.«
Misiano zgodnji kapitalizem in dejavnost mož tipa Ovčarenko označuje kot utopičen, pravzaprav fantazijski kapitalizem: "To ni bilo realistično kapitalistično razmišljanje. Veste, to je bil čas, ko je bil kapital ustvarjen in tudi porabljen na način, ki bi ga lahko označili kot performativnega. To je bil čas, ko se je vse na novo izumljalo; z veliko domišljije in poguma. Ljudje, ki so ustvarjali ta postsocialistični, neokapitalistični trg v Rusiji, so bili na neki način umetniki. To niso bili trezni poslovneži londonskega ali newyorškega tipa. Res so bili ekscentriki. Nosili so rdeče suknjiče. In tudi Ovčarenko, ki sem ga mnogokrat srečal, je nosil rdeč suknjič." Rdeč suknjič torej …
Dražba hiše Sotheby's ali umetnostna ekskurzija zahodnih zbirateljev
Prav zabavna je še legendarna zgodba o porajanju moskovske scene in trga sodobne umetnosti in ki je tudi anekdota o še enem zgodnjem (še bolj zgodnjem) srečanju Misiana z za umetnost zainteresiranimi poslovneži. Le da so bili ti tistega drugega, bolj treznega zahodnega tipa: bili so Zahodnjaki v Moskvi, in to na ekskurziji "art spending-spree", natančneje, na dražbi ruske umetnosti, ki jo je leta 1988 v Moskvi organizirala dražbena hiša Sotheby's. Ameriški novinar Andrew Solomon, ki se je dražbe udeležil, se je pozneje spominjal Misiana na ladjici, na kateri so med krajšim križarjenjem v bližini Moskve organizirali zabavo za tuje obiskovalce.

"Viktor Misiano, tedaj kustos za sodobno umetnost v Puškinovem muzeju (Misiano je bil v Puškinovem muzeju zaposlen med letoma 1980 in 1990, op. P. B.), ki me je povabil na ladjo, si je zelo prizadeval, da bi tujcem predstavil umetnike, katerih dela niso bila na dražbi. Njegova podoba je bila dostojanstvena, drža prijazna. Poskuša se je v pogovor zaplesti s čim več ljudmi, kot bi bil na koktejl zabavi." Misiano je bil sicer tu le obiskovalec: "To je bila popolnoma komercialna zadeva; nič nisem imel s tem."
Začetek komercializacije ruske umetnosti
Dražba je bila dobra napoved skoraj nadrealnega razvoja moskovske umetniške scene v naslednjem desetletju. Bila je domislica švicarskega dražitelja Simona de Puryja, ki je od leta 1974 delal za Sotheby's in ki ga imenujejo tudi Mick Jagger umetnosti dražb, in pa švicarskega diplomata Paula Rudolfa Jollesa, ki je v prostem času v vsakem mestu, ki ga je obiskal, rad zahajal v ateljeje lokalnih umetnikov.
Dražba se je skoraj sfižila. V hotelu, v katerem je potekala, so nekaj minut pred začetkom dražbe 'crknili' vsi telefonu, tik pred začetkom pa so kot po čudežu spet oživeli. In izplen je bil veličasten. Prej neznani, na rob potisnjeni umetniki, so čez noč postali bogataši. In zabavna je zgodba o Igorju in Svetlani Kopistianski. Bila sta dva od umetnikov, ki so ju zahodni zbiratelji v ateljeju obiskali že pred dražbo. Nekemu ameriškemu zbiratelju sta med obiskom ponudila neko njuno sliko v zameno za njegov Nikonov fotoaparat. Zavrnil ju je. No, na dražbi je to isto delo in pa še eno Svetlanino sliko kupil … Elton John. In zbiratelj je bil ves iz sebe. Zakaj pa ni hotel dati Nikona…

Posreduje minister Železne lady
"Umetnike, ki so bili prej 'underground', so začeli legalno prodajati in to po mednarodnih cenah," Misiano danes povzame pomen dražbe, "odprla je pot komercializaciji ruske umetnosti." Ja, na dražbi niso kupovali Rusi. Ruskih zbirateljev tedaj ni bilo in da bi dražbo sploh lahko izvedli, so morali v Rusijo prepeljati tudi potencialne kupce. Tako da je tedaj leta 1988 v Moskvo dejansko prispela nenavadna karavana dražiteljev, organizatorjev, diplomatov in kupcev. No, potem je nastopil še zaplet s plačilom. Ruskim umetnikom tuji kupci niso mogli direktno nakazati plačila. Vpletlo se je ministrstvo za kulturo, ki pa nekako ni in ni predalo zahodnega denarja. "PR triumf je grozil ,da bo posta grozljivka," piše v izvrstnem pregledu razvoja moskovske umetniške scene med letoma 1986 in 1996 Exhibit Russia: The International Decade, ki jo je izdala založba muzeja Garage. Vse skupaj se je čudežno rešilo, ko je Lord Gowry, tedaj minister za kulturo v vladi Margaret Thatcher dosegel, da so vprašanje plačila umetnikom postavili na agendo obiska Gorbačova pri Železni Lady. Še preden je Gorbačov priletel na Heathrow, so umetniki dobili svoje dolarje.
To je le nekaj dogodkov, ki so gradili sistem moskovskega, v tem pa tudi ruskega sistema sodobne umetnosti, torej procesa, v katerem je bil Viktor Misiano ena ključnih oseb. Misiano je tudi pomagal vzpostaviti kritični tisk v polju sodobne umetnosti in tako že leta 1993 ustanovil revijo Moscow Art Magazine. Umetniki sprva z njo niso bili povsem zadovoljni. Želeli so takšno 'fleshy' revijo, tipa Flash Art, torej revijo, kjer bi se na sijočih straneh umetniki veličastno predstavljali, ne bi pa jih kritično secirali. Ko smo že pri revijah, leta 2003 je s pokojnim kustosom Moderne galerije Igorjem Zabelom zasnoval tudi revijo MJ – Manifesta Journal – Journal of Contemporary Cueratorship, v našem prostoru pa smo ga spoznali kot sokuratorja razstave Sedem grehov: Ljubljana-Moskva, velikega projekta, pri katerem sta sodelovala še Igor zabel in dolgoletna direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac.
"Founding father" ruskega kuratorstva
Kuratorske podvige Misiana bi še lahko naštevali, a njegov rezime lahko zlahka najdete na spletu. Ko sem ga povprašala, kaj sam ocenjuje kot svoj največji dosežek, ni okleval: "Pripadam generaciji ljudi, ki so v moji deželi vzpostavili poklic kuratorja." In neskromno: "Sem pravzaprav ustanovitveni kurator (Misiano uporabi izraz founder curator, op. P. B.) in moje delo je bilo pravzaprav izhodišče za druge kuratorje."
Ampak verjetno to drži - četudi bi se verjetno našel še kakšen pretendent na ta naziv - in priznati moramo, da nikoli ni izgubil želje po eksperimentiranju in preizkušanju različnih oblik kuratorstva. Ta zapis sicer ni biografija Viktorja Misiana kot kuratorja. Pomembneje se mi je zdelo, da skozi njegovo zgodbo in nekaj anekdot ponudim poskus razumevanja oblikovanja moskovske scene sodobne umetnosti, kajti, če verjamemo Misianu – pa četudi njegov nekoliko italijanski temperament in zato morebiti tudi rahlo nagnjenje k pretiravanju vzamemo v zakup – je to tudi naša scena. Saj veste, če ne bi bilo ambasade NSK …