David Byrne pravi, da tudi sam še vedno ne zna zares zaigrati na stavbo, čeprav je instalacijo Playing the Building prvič postavil že leta 2005 v Stockholmu. Foto: Dabid Byrne
David Byrne pravi, da tudi sam še vedno ne zna zares zaigrati na stavbo, čeprav je instalacijo Playing the Building prvič postavil že leta 2005 v Stockholmu. Foto: Dabid Byrne
David Byrne: Playing the Building
Byrne v zvočni sistem poveže vse konstrukcijske elemente stavbe, ki zmorejo oddajati zanimive zvoke. Foto: Dabid Byrne
David Byrne
David Byrne je julija v ljubljanskih Križankah predstavljal album Everything That Happens Will Happen Today, ki ga je ustvaril skupaj z Brianom Enom. Foto: MMC RTV SLO

Playing the Building (Igrati na stavbo), zvočna instalacija, katere prototip je Byrne že leta 2005 predstavil v Stockholmu, kot glasbila uporablja več gradbenih elementov stavbe, v kateri je postavljena. Tokrat gre za legendarno londonsko prizorišče koncertov in drugih prireditev Roundhouse. Byrne je v glasbeni sistem - morda bi bil bolj primeren izraz zvočni sistem, saj, kot prizna tudi sam, na instalacijo ni mogoče zaigrati Bacha ali kaj podobno melodičnega - povezal različne cevi, stebre in druge konstrukcijske elemente stavbe, ki so jo leta 1846 zgradili kot garažo za popravilo lokomotiv.

To glasbilo ne dopušča profesionalizacije
Stvar nekoliko spominja na prizorišče 'industrijskega fantoma iz opere'. Sredi prazne dvorane namreč stojijo osamljene orgle, za katere se sme usesti obiskovalec. S pritiskanjem na tipke sproža različne elemente zvočnega sistema, iz katerega lahko le z veliko vztrajnostjo izvabi nekaj vsaj približno koherentnih sosledij tonov. Oziroma, kot je za BBC povedal Byrne: "Na tem glasbilu smo vsi amaterji." Viktorijanski parni pank, kot Byrne slogovno označuje zvok, ki prihaja iz njegove instalacije, je v nekem zelo metaforičnem smislu povezan s prvima dvema Byrnovima nastopoma v Roundhousu. Zgodila sta se v sedemdesetih, šlo pa je za nastopa s pankovskima skupinama The Ramones in The Stranglers, o katerih danes pravi, da sta mu v spominu ostala predvsem zaradi za pankovske koncerte tedaj značilnega pljuvanja po občinstvu.

Danes je vse skupaj veliko bolj uglajeno, kot omenjeno, pa neka podobnost med obema Byrnovima angažmajema vendar obstaja. Tako pri izvirnem panku kot pri viktorijanskem parnem panku gre za bazičnost zvokov in odsotnost vsake visoke tehnologije. Vse je zelo surovo in nikogar kaj dosti ne zanima uglašenost. Byrne pravi, da je danes scena veliko bolj uglajena.

David Byrne onkraj polja glasbe
Playing the Building ni prva instalacija Davida Byrna, ki ga tudi še skoraj dvajset let po koncu delovanja skupine Talking Heads najavljajo kot frontmana teh predstavnikov novega vala, včasih imenovanih tudi zastopniki umetniškega panka. Byrne, ki je tako kot še mnogo danes slavnih rock- in popglasbenikov študiral na umetniški akademiji - natančneje, študiral je oblikovanje -, ima namreč tudi obsežen umetniški opus, ki ga je prva instalacija zaznamovala leta 2002. To je bil zvočni projekt I Love this Crowd (Ljubim to občinstvo), pri katerem je Byrne v drevesa zimskega vrta v bližini lokacije Ground Zero v New Yorku namestil skrite zvočnike, iz katerih so obiskovalce tega priljubljenega kraja za preživljanje odmora za kosilo nagovarjale zanimive enovrstične misli.