Dragan Velikić, letošnji nagrajenec Vilenice, se s svojimi romani, kot so Rusko okno, Preiskovalec, Astrahan, Bonavia in Dantejev trg zasidra v samo jedro tega koncepta. Njegovi romani, ki sledijo potem od Beograda do Pulja in se širijo po panorami srednje Evrope, beležijo doživetja in spomine avtorjevega življenja.

Dragan Velikić se je v Drami o svojih izkušnjah, pisanju in romanih pogovarjal z dr. Svetlano Slapšak ob glasbeni spremljavi Borisa Šinigoja na lutnji. Pogovor, ki je bil pospremljen s slovenskim prevodom, je potekal v sproščeni in komunikativni izmenjavi misli med dvema pisateljskima kolegoma.

Skladno z avtobiografsko noto se je večer začel z vprašanjem spomina. Kot se je izrazil Dragan Velikić, sam izhaja iz prizora, skorajda fotografije ali slike, zasidrane v preteklosti, iz katere nato spleta zgodbo, vpeto v specifičen čas in prostor. Pisatelj zase pravi, da je pesnik, ki piše na način proze ter skozi njo oživlja pretekle trenutke. S tem se tako vzpostavlja kot avtor, ki prekopava in odkopava spomine. V njegovih romanih pogosto zavzamejo narativno vlogo liki, kot sta njegova mama in grška soseda iz Pulja, ki prebivata v imaginariju njegovega otroštva, mladosti.

Dragan Velikić je suvereno vzdrževal nit pogovora, v katerega je vpletel tudi sam kontekst Vilenice. Tako je pisanje romana zanj podobno nastajanju kapnikov v jami Vilenica: oboje zahteva čas, plastenje, nalaganje. Gre za stvaritev, ki nastaja počasi. Zanj kot za pisatelja šteje vsaka podrobnost, pa naj bo to opis Joyceovega obiska pri zobozdravniku ali omemba glasbenih del klasičnih mojstrov. V tem kontekstu je tudi omemba Svetlane Slapšak, ki je omenila eno izmed karakterističnih potez Velikićeve pisave, in sicer njegov "neinvazivni arheološki pristop" k pisanju oziroma snovi. Velikić je k temu dodal primerjavo svoje ljubezni do glasbe, po vzoru katere pristopa k ustvarjanju s pravo intonacijo, občutkom za strukturo, tudi glede vpeljevanja emocionalnih komponent. Ob enem izmed vprašanj Svetlane Slapšak, kako je doživljal devetdeseta leta, je tako tudi v tem kontekstu odgovoril, da je treba pisati in vivo, brez anestezije: lahko bi torej rekli, da z živim občutkom za neko obdobje in dogajanje.

Svetlana Slapšak se je v navezavi na Velikićevo pisavo tudi navezala na enega izmed pisateljevih najljubših pesnikov, Konstantina Kavafisa, ki je po avtorjevih besedah njegov alfa in omega. Zakaj sta omenila ravno tega lirika? Po Velikiću je namreč čar Kavafisovega pisanja v njegovi enostavnosti, ki sčasoma in z vsakim novim branjem prestopa v težje note, kar bi lahko bralci z lahkoto aplicirali tudi na romaneskno pisavo srbskega avtorja.

Pogovor se je počasi sklenil z diskutiranjem o Velikićevih lastnih kreativnih izkušnjah. Kot je poudaril sam, se je že zelo zgodaj zavedel, da je pisateljevanje pot, ki ji želi slediti. Tako je že v šestem razredu napisal roman z naslovom Kraja, to kariero pa je, kot je humorno pripomnil sam avtor, prekinil nastop sedmega razreda. Njegovo poznejše pisateljsko udejstvovanje pa se je začelo uresničevati predvsem v času, ko so bila po njegovem mnenju "formativna" leta življenja že za njim. A čeprav so objave nastopile pozneje, je v sebi vselej čutil strast po pripovedovanju.

Večer se je zaokrožil z duhovitim komentarjem na same literarne večere, kot je bil ta. Po Velikiću naj bi sam literarni večer bil kot angleško kosilo – na koncu moraš ostati vsaj malo lačen. In lahko bi dejali, da je ob vmesnih branjih nagrajenca Vilenice iz romana Rusko okno in ob lahkotnem pogovoru tako občinstvo dobilo sproščen in zanimiv literarni večer, tak, ki vsekakor vzbuja željo po vnovičnem snidenju.