Tako ostaja Vilenica zavezana širšemu dialogu med kulturami, krepitvi literarnih stikov ter promociji tuje književnosti doma in domače v tujini, v letošnji ediciji pa festival pozornost namenja predvsem trojici slovenskih literatov.

Medgeneracijsko mešani, raznoliki in odmevni literarni glasovi
Letošnji festival Vilenica je posegel po medgeneracijskem prepletu ter iz mlajše slovenske književnosti v tokratnem programu poudaril poetiki Nine Dragičević in Kaje Teržan. Prva "je v svojem ustvarjanju znana predvsem po učinkoviti mešanici družbenokritičnega delovanja in zvočno eksperimentalnega izraza" ter ob pesniškem izrazu deluje tudi kot esejistka, skladateljica ter producentka. Na vileniškem dogodku, ki bo potekal v živo, bo predstavila svojo pesnitev Ljubav reče greva (2019), s katero je bila leta 2019 finalistka tako za Veronikino kot Jenkovo nagrado, pri čemer pa gre v njeni pesniški zbirki prepoznavati hkratnost kritične in ljubezenske pesnitve, ki se v svojem prehajanju skozi različne anomalije zaveda družbenih omejitev, a tudi tega, da je ena izmed nalog poezije razkrivati tisto, kar si ne želi biti vidno. V svoji smeri iskanja upora se avtorica pri tem ne ukloni in tako Ljubav reče greva deluje kot knjiga preživetja in hkratni priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori.

Sorodna novica Mila Haugova in Vinko Möderndorfer v središču pretežno virtualne 35. Vilenice

Tudi druga vileniška gostja, Kaja Teržan, spada v mlajšo generacijo slovenske poezije; leta 2015 je pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph izšel njen pesniški prvenec Delta, ki je bil nominiran za Veronikino nagrado, konec leta 2018 pa je pri isti založbi izšla tudi njena druga pesniška zbirka Krog, ki je bila nominirana za nagrado kritiško sito ter prejela Jenkovo nagrado. Vileniškemu obiskovalcu bo predstavljeno novejše avtoričino ustvarjanje in izbor pesmi iz pesniške zbirke Krog, s katero Kaja Teržan označuje krožno pretakanje in prepletanje pesmi, ki se v eksistencialni stiski prepleta znotraj in zunaj pesniškega subjekta – opazovalke, od nostalgične preteklosti do aktualne družbene problematike sodobnosti, od območja narave do medosebnih odnosov, od intime do večnih življenjskih vprašanj.

Pesnicama se bo kot tretji slovenski avtor pridružil še tržaški pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec Marko Kravos, ki je do zdaj izdal 27 pesniških zbirk in 16 knjig za otroke, preveden je v 29 jezikov. Avtor je med širnim bralstvom znan predvsem po vedrem odtenku svoje poezije, s katero človekovo eksistenco in vsakdanje življenje pronicljivo opisuje na pogosto lahkoten, a komunikativen pesniški način, obarvan s humorjem in ironijo. Na festivalskem dogajanju bo Marko Kravos sicer predstavljen z izborom iz njegovih novejših pesniških zbirk, kot so Sol na jezik / Sale sulla lingua (2013), V kamen, v vodo (2013), Zlato ustje / L’oro in bocca (2017), Kot suho zlato (2017) in Quattro venti / Štirje vetrovi (2019). Pesniška trojica, ki je generacijsko raznovrstna, bo tako na letošnji Vilenici poskrbela za zanimiv preplet heterogenega pesniškega izkustva, hkrati pa bo zunaj pesniških branj sodelovala tudi na tako imenovanih "literarnih zmenkarijah", s katerimi festival med seboj povezuje tuje literarne organizacije in posameznike ter slovenske ustvarjalce.

Vilenica kot literarni posrednik
Mednarodni festival Vilenica v duhu povezovanja različnih literatur in narodov že vrsto let v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo namreč organizira program za literarne posrednike, pri čemer v letošnjem letu svojo pozornost namenja evropskemu severu oziroma nordijskim literaturam. Z izborom mednarodnih posrednikov z omenjenega področja bo po zgledu hitrih zmenkov (Speed dating), v festivalskem primeru imenovanih Lit-dating, potekal projekt virtualnega srečevanja s slovenskimi avtorji na festivalu oziroma založniki. Na virtualnem dogodku se bodo slovenski literati Nina Dragičević, Marko Kravos, Vinko Möderndorfer in Kaja Teržan imeli možnost srečati z Erikom Jonssonom (švedski mednarodni festival Littfest), Johannesom Holmqvistom (švedska založniška hiša Tranan), Sverrirjem Norlandom (islandska založniška hiša AM forlag), Perom Bergströmom (švedska založniška hiša Ramus) ter Lauro Serkosalo (finska literarna agencija Nuoren Voiman Liitto). Skozi takšno srečevanje Vilenica v okvirih sedanjega zamejenega sveta še dodatno zbližuje in na novo premišljuje aktualno stvarnost, pri tem pa skrbi za morebitne prihodnje književne projekte, prevode slovenske literature v tujini in gostovanja slovenski avtorjev v mednarodnem prostoru.

Nina Dragičević se je na geslo odzvala s pesmijo.

MI, KI NE OBSTAJAMO (2020)

Evropa temelji na umoru.
In njeno širjenje vedno pomeni umor.
In njeno krčenje vedno pomeni umor.
In tako v neskončnost.
Res, v neskončnost.

Tu so vsi hiteli v tisto Evropo.
Najprej so hiteli v samostojnost,
nato so hiteli v Evropo.
Ko so hiteli v samostojnost,
sem imela šest let.
Ko imaš šest let, bolj kot samostojnost
potrebuješ skupnost.
In takrat, ko sem imela
šest, sedem, osem, devet let,
sem bila natanko tu
in sem izvedela,
da skupaj
zanima le še malokoga.
In takrat, ko sem bila natanko tu,
so prišli še mnogi,
vsi so bili pri nas doma,
vsi naši, se je reklo.
Toda takrat sem izvedela
da so vsi naši zdaj begunci
in predvsem, da so vsi naši zdaj eni hrvati in drugi srbi,
vse naokoli pa eni tretji, ki so tu menda zdaj glavni.
Bratranec, takrat star morda štiri leta,
je od vsega skupaj umrl kar tam, kar tu,
zbolel je in umrl.
Ta smrt ni bila njegova odločitev.

In tako me še danes tu ves čas sprašujejo, od kod sem.
Torej tu, kjer so zdaj vsi samostojni
in kjer vsak menda skrbi zase,
se vsi zelo močno zanimajo za druge,
in od kod si je njihova skupnost.

In od kod sem, me prav radi sprašujejo stanovski kolegi,
razen tistih, ki si hite odgovoriti kar sami.
In bernhardovski veliki mojstri tega prostora molčijo.
Reprezentacija modrosti. Ali golo soglasje.
A nato veliki mojstri kričijo,
kričijo na vsakogar, ki jih ne časti,
predvsem na mlajše kolege
in mlajšim radi povedo, da mlajši nimajo pojma o poeziji
a da so oni vendarle za napredek,
in stanovski kolegi imajo sila radi svoje kolegice,
če jih te le častijo
in če molčijo,
da lahko molk modrih bolj zazveni,
in če niso predrzne
če torej ne pišejo bolje od njih
hočem reči, drzneje od njih,
hočem reči, drugače od njih,
in če so ženstvene
in če so matere
če torej nimajo časa
če torej vedo, kje jim je mesto
in če torej ne pišejo, da se prav ti veliki mojstri bojijo smrti,
torej natanko prostora, v katerega so še maloprej tako zelo hiteli.
In to je njihova Evropa.

In vsi ti mladi, kot se jim ali nam menda reče,
smo polni posmeha. Razen, ko nismo.
Mi sploh nismo, mi ne obstajamo.
In mi, ki ne obstajamo, si gremo drug drugemu precej na živce.
Ker to ne zahteva dosti časa, zato.
In ker je menda treba preživeti.
Kajti za kaj drugega časa nimamo.
Mi, ki nismo, smo začasni.
Mi, ki nismo, niti v to ne verjamemo,
ampak, saj, kot rečeno, mi ne obstaja.
Tu, kjer nas ni, vlada cinizem
in cinizem je novo socialno vezivo.
Neo-buržoazija, ki se posmehuje neo-suženjstvu,
torej sebi,
in to točno takrat, ko še kar živi pri svoji materi in spi pri svoji materi,
skupaj z njo, neskončni skupaj tistih, ki jih ni,
ki jedo pri materi, ki je dovolj balkanska
in nekozmopolitska, da ni preklopila na veganstvo.
In ta mladost je komaj še živa,
anemična puščica,
akcelerirana do lastnega izničenja,
sope in sope in vse, kar reče, je pač.
In vsak po svoje.
Samostojni.

Nujno samostojni in neizogibno odvisni.
In vsi se čudijo, da so vsi na tabletah.
In zdaj, ko pišem ta tekst,
nimam časa za ta tekst.
Vse to počnem
po imperativu.
Pošiljam, da bi objavila,
da bi dokazala,
da delam.
Da torej živim.
In da je to celo pomembno.
Da bi preživela.
Da bi zato preživela.
Da bi preživela tu,
kjer preživetje temelji na umoru.

Marko Kravos se je na festivalsko geslo odzval s krajšim besedilom.

V pravi koži!

Pravnemu, gospodarskemu, prometnemu in še kakšnemu tkivu, ki določa unijo evropskih narodov in držav, manjka koža, da bi organizem Evropa postal občutljiv in čuteč – predvsem pa občuten tudi od svojih ljudi. Preko te kože bi zaznavali, kaj je narobe s prehrano, krvnim obtokom, s sporočilnim ustrojem, s psihično kondicijo v posameznih organih in udih. In na osnovi tega uravnaval dihanje in kisik v možganih in srcu. Koža prepoznava tujke in najprej reagira na strupe v okolju in lastnem telesu.
Ta koža, ki kulturno, duhovno, ustvarjalno opredeljuje polifonični fenomen Evropske unije, je podcenjena, včasih hote odrinjena. Premalo se je zavedamo in premalo poskrbimo zanjo. Srce in pamet je že dobro imeti vsak zase – med zgodovinskimi osebki, ki smo sestavini členi; življenjski utrip pa mora biti nenehno usklajen in postati ritmična osnova našega plesa na planetu Zemlja.

Koža naj bo – zgodovini, egoizmom in populističnemu dimu v očeh navkljub! – skratka ena: prožna, a obenem trdna. Domišljam si, da je najbolj občutljiva sluznica te naše povrhnjice poezija.
Sem človek z meje, in vztrajno sestavljam v sebi iluzijo, da si ljudje lahko zaupamo in se obdarjamo, si hodimo v goste. Da prav zaradi spoštovanja razlik brez pomisleka sprejemamo drugačno resnico, čebelji panj resnic, ki so bogastvo sveta; prav tako pa sočutno odpremo vrata nepričakovanim gostom, migracijskim jatam ljudi, ki iščejo svoj prostor na soncu. Ali se daljnovidno in načrtno lotimo boja proti bolj ali manj predvidljivi epidemiji tega ali onega virusa takih ali drugačnih dimenzij ali izvora.
Zato sejem besede v veter z evropeistično strastjo. In se veselim slovenskega zvena v orkestru Evropske unije. Če kak inštrument zmanjka, če kak muzikant zaide s svojim glasom – oda radosti nam kot skladba še vedno ostane kot vodilo!

Tudi pesnica Kaja Teržan se je na geslo odzvala s pesmijo.

Evropa se širi in krči
ali
strpnost do svobode

Evropa ogroža svobodo,
ker svoboda ogroža Evropo.

Pretresa njeno stalnost,
stabilnost, spomine.
Povzroča anomalije v dojemanju
časa, ki da je sestavljen iz daljic

(med prvim in zadnjim dihom
nekega telesa z morebitno individualnostjo).

Okostenele institucije – rebra
potiska daleč narazen, da pridejo noter
tudi tisti, ki bi sicer ostali zunaj,
ker da je zraka premalo za vse.

Trebušna prepona se širi in krči,
toda Evropa ne diha z njo.
Diha plitvo, skozi usta,
zato ima ves čas občutek, da bo utonila.

Gladina se viša, to je dejstvo.
Telesa, ki plavamo, nimamo stališča.
Kopno se oddaljuje …

Nepredelane travme so nas zakrčile.
Mišice so zategnjene, rebra čvrsto skupaj:
ograje se kopičijo tudi tam, kjer jih prej ni bilo.

Kljub vsemu – svoboda obstaja in moti.
Ne ! strpnost do drugačnih, pač pa
strpnost do svobode, kjer jih ni,
ker svoboda ne ločuje. Diha z vsem.