Nocoj, na predvečer 32. mednarodnega literarnega festivala Vilenica, bodo v kar sedmih krajih po Sloveniji (Ljubljana, Maribor, Koper, Celje, Sežana, Hrastnik ) in v Trstu literarni večeri z osrednjimi gosti festivala.

Kot povabilo na nocojšnje in prihodnje festivalne dogodke, ki se bodo vse do sobote zvrstili v Ljubljani in na Krasu, objavljamo pogovor z družbeno pronicljivo makedonsko avtorico Rumeno Bužarovsko (1981). Avtorico lahko sicer spoznate že nocoj v Klubu Cankarjevega doma ob 19. uri, kjer bo nastopila s srbskim pisateljem Vladimirjem Pištalom (1960).

Rumena Bužarovska je avtorica treh odmevnih zbirk kratkih zgodb, zadnjo z naslovom Moj mož, za katero je letos prejela istrsko nagrado Eda Budiše, pa lahko beremo tudi v slovenščini. Leta 2016 jo je LAF uvrstil med deset najobetavnejših evropskih avtorjev (Ten New Voices from Europe). Pisateljica predava ameriško književnost na filološki fakulteti v Skopju in prevaja iz angleščine (L. Carroll, J. M. Coetzee, T. Capote, C. Bukowski, R. Gwyn).

V slovenščino imamo prevedeno vašo najnovejšo kratkoprozno zbirko Moj mož (Modrijan, 2017), katere naslov zelo dobro definira rdečo nit zgodb. Gre za izpovedi najrazličnejših žensk, ki svojo eksistenco definirajo in gradijo izključno v opoziciji do moža. Vaša knjiga pokaže spotike takšne gradnje identitete …
Žal je to običajen način gradnje identitete mnogih žensk na Balkanu; ne upam reči tudi za širše geografsko področje, čeprav se zdi, da to ni neznan model tudi daleč zunaj te regije. Kar lahko čisto preprosto vidimo, ko žena s poroko prevzame možev priimek, s čimer postane njegova lastnina in prevzame njegovo identiteto. Tradicionalno so ženske v zakonu obravnavane na način transakcije: ženska je blago, ki ga oče proda možu, ki nato prevzame novo pridobljeno lastnino, da živi v njegovem domu, pod njegovim okriljem. Patriarhalna tradicija nas je učila, da je to oblika ljubezni in skrbi; holivudski filmi in popularne ameriške televizijske oddaje še vedno predstavljajo tako identiteto kot nekaj zaželenega, nekaj, na kar si ponosen: v idealnem primeru, da si cenjena lastnina premožnega moškega. Zato se veliko moških, tudi v moji knjigi, istoveti s svojim poklicem, medtem ko se ženske samoistovetijo v odnosu do njih, celo takrat, ko pri tem čutijo bolečino in nelagodje.

Čeprav so te ženske pripadnice različnih generacij in različnih družbenih slojev, nobena ni sposobna stopiti iz patriarhalnega vzorca. Poskusi preseganja danih okvirjev se jim izjalovijo, pogosto celo sprevržejo. Zakaj je izstop iz tradicionalnega modela tako težak?
Eden očitnih načinov vzdrževanja oblasti nad ženskami in njihovimi odločitvami poteka prek državnih institucij: oblast je v rokah moških. Kar je boleče očitno v politiki in prepadu v zastopanosti moških v primerjavi z ženskami – zgovoren je nedaven primer v Makedoniji, ko je v zadnjih 11 letih na lokalnih volitvah kandidiralo le 5,62 odstotka žensk, samo 2,02 odstotka pa jih je bilo izbranih za županje. Seveda poznamo številne podobne primere iz poslovnega sveta, kjer dobiček nadzorujejo moški. Ti patriarhalni vzorci pa so tudi tradicionalno globoko ukoreninjeni v našo psiho, in vsa prizadevanja, da bi jih presegli, sprožijo vse preveč znano metodo javnega izobčenja na eni strani in na drugi zasebno samoobsojanje: ker ne slediš vzorcem, nam naši starši in naša družba vzbujajo občutek krivde, da si nalagamo kazni – kot na primer protagonistka v zgodbi »Juha«.

Zakaj se nam dogaja val neokonzervativizma, ki najmočneje in najusodneje preplavlja ravno »osnovno celico družbe«? Kje smo zgrešili pot k enakopravnosti spolov?
To je zelo kompleksno vprašanje, povezano z zgodovinskimi, družbenimi, kulturnimi in najbolj ključnimi ekonomskimi dejavniki. A ko govorimo o zahodnem svetu, se zdi, da je agresivni odpor proti feminizmu posledica nasprotovanja moških na vplivnih položajih, da bi se odrekli ekonomski in s tem spolni moči: morda lahko s tem pojasnimo naraščanje spolnega puritanizma in potrebo nadzorovati ženska telesa in preganjati užitek. Pomemben dejavnik je tudi internet, ki je ženskam omogočil, da delujejo zunaj svojega tradicionalnega okvira – doma – in sicer od znotraj. Tako so pridobile prost dostop do informacij in osvobajajočo možnost, da javno izrazijo svoje mnenje, kar je ogrozilo prevlado in nadzor moških nad ženskami. Če poenostavim: zakaj bi se moški, tisti, ki ima nadzor na delovnem mestu in doma, tisti, ki ima privilegij, da mu žena brezplačno vzgaja potomce in se ga obravnava kot gospodarja uma in telesa, nenadoma odrekel temu položaju? Zdi se, da prizadevanje za enakopravnost ne bo sprejeto brez resnega boja.

Ste relativno mladi, vendar o zelo kompleksnih partnerskih odnosih pišete z neverjetno psihološko natančnostjo. Kje se navdihujete?
Navdihujejo me stvari, ki jih vidim okrog sebe. Povsod vidim podobne vzorce, ki se kažejo na intimni ravni. Še posebej me zanima predstavljanje načina, kako specifični družbeni vzorci vplivajo na intimno življenje.

Se vidite kot družbeno angažirana pisateljica?
Na neki način ja. Najprej sem družbeno angažirana kot državljanka. Ne bi pa rekla, da sem družbeno angažirana pisateljica v strogem pomenu – moje pisanje je zavestno tudi kritično do tega, kar se dogaja v naši družbi, vendar kritika ni uperjena v določenega vladarja oz. režim, mojo literaturo je mogoče brati in interpretirati na različne načine.

Kaj za vas pomeni, da ste pisateljica, torej ženska pisateljica? Vas takšno razlikovanje avtorjev po spolu moti?
Malo me moti, ko se skušajo ženske zavestno distancirati od tega, da so ženske pisateljice. Če si ženska pisateljica, še ne pomeni, da se kakovost tvojega dela razlikuje od moškega pisatelja: razlika ni niti v kakovosti niti v nadarjenosti – razlika je v tem, kako je žensko pisanje razumljeno v družbi, in v tem, da ženske izkušnje, izražene v literaturi, še vedno niso ustaljene, kot so denimo moške. Pred kratkim je prijatelj prebral mojo zadnjo knjigo in mi nekoliko pokroviteljsko rekel, da pa bi zdaj rad prebral zgodbo, v kateri osrednji lik ne bi bila ženska. Rekla sem mu, naj pogleda klasično literaturo, kjer so skoraj vsi liki, s katerimi se identificiramo in ki jih občudujemo ali skušamo razumeti – moški. Moške izkušnje so torej v literaturi ustaljene – ženske izkušnje pa so še vedno rahel tabu in nekoliko manj vredne. Zavedam se, da nekateri na ta način gledajo na moje knjige – ženska, ki piše o ženskah ima negativno konotacijo. A za to mi ni mar.

Osrednja tema vileniškega festivala je odnos med literaturo in svetom in njuno medsebojno vplivanje. Kje sami prepoznavate moč literature (tudi v odnosu do družbe)?
V odnosu do družbe vidim literaturo – ali pa vsaj leposlovje – kot laž, ki govori resnico. Kar postaja še posebej zanimiv pojav, zdaj ko smo spoznali, da živimo družbi postresnice, kjer imajo neresnice, ki jih poganjajo čustva, nevarno večjo vrednost kot dejstva. Zdi se, da naša politična resničnost postaja nasprotje literature – domnevne resnice, ki pa dejansko govorijo laži. Tako bi lahko bila zgodovinsko literatura nekega dne bolj verodostojna kot dokumenti našega časa.

Vašo pisave primerjajo z Alice Munro in Raymondom Carverjem. Kdo so vaši literarni vzorniki? Jih imate?
Seveda – vsi imamo literarne velikane, po katerih se zgledujemo. Na začetku so to bili ruski klasiki, kot sta Čehov in Dostojevski, potem pisatelji, kot denimo Singer in Kundera, pozneje pa ameriški pisatelji, kot so Hemingway, Steinbeck in Faulkner. V nadaljevanju so me očarali ameriški pisci kratke zgodbe, Raymond Carver, John Cheever, Bernard Malamud in Flannery O’Connor – v zadnjem času pa občudujem pisanje Jhumpe Lahiri in seveda Alice Munro, nemara ene najboljših pisateljic našega časa.

Napisali ste tri zbirke kratke proze. Kakšen je položaj kratke proze v Makedoniji, predvsem v primerjavi z romanom? Roman je tradicionalno bolj cenjena zvrst kot kratka zgodba, čeprav imamo tradicijo krasnih piscev kratkih zgodb, ki so dejansko omogočili razvoj tega žanra. Danes imamo kar nekaj »kratkozgodbašev« in zdi se, da občinstvo v njihovem delu uživa brez predsodkov, da so romani več vredni kot kratke zgodbe.

Kaj pa vi, imate v mislih napisati tudi roman?
Morda. Nisem ambiciozna v tem smislu. Če bom čutila, da moja zgodba potrebuje daljšo pripoved, potem bom napisala roman.