To je skupaj s kuratorko Andreo Horvay pripravila v nemški galeriji Fotografie Forum Frankfurt, zdaj pa si jo lahko ogledamo v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Vodja te, Marija Skočir, doda, da Aïda Muluneh žensko prikazuje v vseh spektrih njenega obstoja in čeprav res pogosto kot žrtev, jo hkrati predstavi kot izjemno močno, polno miru in modrosti.

Ob divjih barvah in kontrastih, kot jih narekuje žareče sonce, in vzorcih, da nam že skoraj migetajo pred očmi, se v fotografijah Aïde Muluneh torej skriva veliko več kot le vizualna igra. Gre za družbenokritično ustvarjalko, ki opozarja ne le na afriške, ampak svetovne stiske, kot so spolna neenakost, rasna nestrpnost, nedostopnost do čiste vode in izobraževanja, lakota kot orožje ter zloraba politične moči. Ukvarja se tudi s tem, kako se o Afriki govori v svetovnih medijih, in z vnovično definicijo zgodovinskih narativov o tej deželi. Svetovno priznana umetnica svoja dela polni z metaforami in simboli, osrednji motiv pa je skoraj vedno ženska.

''Prva fotografija na razstavi prikazuje žensko, ki sredi puščave stoji pred sliko. Na njej sta simbol lune in okno s pogledom na čoln. A ona tega čolna ne gleda, zre mimo. To sliko je še posebej navdahnila ameriška pisateljica iz prve polovice 20. stoletja Zora Neale Hurston, ki se je posvečala rasnim vprašanjem, poznamo pa jo tudi v povezavi s harlemsko renesanso. V eni od svojih knjig je pisala o tem, kako moški sanjarijo, kako se zazrejo v morje, v čoln, ko pa se obrnejo, to izpuhti, kar jih lahko pahne v obup. Ženske pa, kot piše, vedo, kaj pozabiti in kaj ohraniti v spominu, da bi jim vlilo upanje. In to je po mojem mnenju bistveno sporočilo v številnih delih fotografinje Aïde Muluneh – ženske kot glasnice upanja.''

"V puščavi me je še posebej nagovorila njena vizualna tišina"
Kuratorka Celina Lunsford je poudarila prav prostor na ljubljanski postavitvi razstave, ki daje umetniškim delom možnost, da dihajo. In lahko bi rekli, da so tla Galerije Jakopič res kar nekakšna prispodoba puščavskih praznin, odprtosti, ki vodi od enega kraja do drugega oziroma v tem primeru od ene fotografije k drugi. Puščava je Aïdi Muluneh zelo ljuba.
''Omenjeno delo je iz moje serije Življenje vode. Pripravila sem jo po naročilu mednarodne nevladne organizacije WaterAid, ki se bojuje za čisto vodo po svetu. Želela sem na to lokacijo, saj je, ko govorimo o pomanjkanju vode, puščava najboljši primer – to je zelo zahteven teren. Kar me je še posebej nagovorilo v puščavi, in to sem spoznala šele veliko pozneje, je njena vizualna tišina. Lahko se zavrtim za 360 stopinj in je vse enako. Oči niso bombardirane s toliko različnimi podobami, kot smo sicer vajeni. To je zame skoraj kot slikarsko platno. Zato sem torej izbrala lokacijo v Etiopiji, poleg seveda simbolnega pomena, ko govorimo o vodni in podnebni problematiki.''

Aïda Muluneh je s serijo Življenje vode želela opozoriti, kako velik vpliv ima voda na družbo, še posebej ženske na podeželju. Koliko časa na primer porabijo samo za prinašanje te v gospodinjstvo, kako težek tovor je in kaj to pomeni v vročini in pri neizmerno dolgih poteh. Je pa zanimivo, da svoje fotografije lovi v kvadrat, prav odprti afriški horizonti in velike razdalje pa bi se prej lahko vezali na ležeče formate, ki jih narekuje gibanje po tleh. Kvadratni formati imajo namreč v sebi neko odsotnost gravitacije, so celo bolj prikladni za abstraktno podobo.
''Začela sem že pred časom, v temnici. Moj prvi mentor Harley Little me je poučil o razvijanju fotografij, studijski razsvetljavi in vseh teh zadevah. Prvi fotoaparat srednjega formata, ki sem ga vzela v roke, je bil hasselblad. Kvadratni format je torej z menoj že od začetka. Res je v njem nekoliko bolj zahtevno loviti kompozicijo, ampak ta izziv imam rada. Z estetskega vidika pa lahko rečem, da že tako in tako gradim novo vesolje znotraj vesolja in ker so ljudje navajeni na pokončne ali ležeče formate, s tem lažje oblikujem oseben vizualni jezik. V mojih delih je veliko grafičnega in rada poudarim, da so prisotni tudi matematični elementi. Vse je izračunano, skicirano, natančno, ob tem pa si prizadevam, da bi mi uspelo nekako izpopolnjevati nepopolnosti.''

"Vse barve in vzorci so prisotni zato, da z njimi izražam sebe"
V fotografijah Aïde Muluneh se čuti slikarsko razpoloženje in navdih je res našla tudi pri slikarjih, z modrim nebom in belimi oblaki jo je na primer navdušil eden od glavnih evropskih nadrealistov, Belgijec René Magritte. In kaj je z vsemi temi barvami? ''Začela sem kot fotoreporterka in to v črno-beli tehniki, šele nato sem prešla na barvne posnetke. Vedno sem govorila, da mi je v novinarstvu zelo težko videti in delati z barvo. Ko sem vstopila v svet likovne umetnosti, sem želela barve raziskovati v njihovi osnovni formi. Saj veste, da tudi slikar, pravzaprav vsak vizualni umetnik, začne s skico, morda z risbo z ogljem, skratka s svetlostnimi odtenki, preden preide h kakršnim koli barvam. Tako da to, kar vidite pri mojem ustvarjanju, je moje učenje o barvah – kako jih poskušam razumeti, jih interpretirati. Spoznala sem, da moj odnos do barv ni bil le posledica nizke samozavesti na tem področju, temveč tudi dediščine, ki je vstopila v moje delo, česar sem se zavedela šele veliko pozneje. Namreč, starodavne slike etiopske pravoslavne cerkve precej slonijo na primarnih barvah. Vidimo veliko bogate rdeče, modre in rumene. To je podzavestno delovalo name in vplivalo na moje fotografije. Tu in tam boste že videli kaj zelene, pa svetlo modre in rožnate, kar kaže na to, da počasi poskušam raziskovati še druge tone. Sicer pa sem naklonjena grafičnemu oblikovanju, prijateljujem z oblikovalci, tudi v mojih delih je, kot sem že rekla, veliko grafičnih elementov. A vse barve in vzorci so prisotni zato, da z njimi izražam sebe, svoj pogled na zgodbe.''

Lahko bi rekli, da v podobah etiopske fotografinje Aïde Muluneh najdemo dvojen odnos do barv: po eni strani jih sprejema v njihovi univerzalnosti, nebo nad nami je na primer modro povsod po svetu, po drugi strani pa se opira na njihovo kulturološko pogojenost. Ne eni od serij je prisotna rumeno-modra kombinacija, ki izrazito spomni na ukrajinsko zastavo, kar gledalec seveda še posebej povezuje z aktualnim vojnim konfliktom. A te fotografije so dejansko nastale že prej. Podobne dinamike v pomenih, vse od univerzalnega do z dediščino zaznamovanega, se dogajajo tudi z vzorci in drugimi vizualnimi elementi, ki jih umetnica uporablja. In kot sama rada poudari, vsako njeno delo hkrati odseva zavestne in nezavedne manifestacije časa in prostora.

''Če vzamemo za primer poslikave obrazov v južni regiji moje države, v dolini Omo, tamkajšnja etnična skupina krasi svoje obraze z vzorci, glino ter raznimi drugimi elementi. Bolj ko sem raziskovala te pojave v Afriki, bolj me je navduševalo, kako vse ljudje zaznamujejo svoja telesa, ali s tetoviranjem ali brazgotinami. Telo postane sredstvo za izražanje in v tem so zakodirani razni pomeni. Ob tem sem razmišljala tudi o maskah, ki jih nosimo, v širšem smislu, kar sem raziskovala v seriji 99. Vendar pa sem ves čas želela podobe ohranjati znotraj estetike, ki jo zmorem sama procesirati. Kdaj me ljudje sprašujejo, ali te in te barve kaj same po sebi pomenijo, in odvrnem, da z njimi pač samo sestavljam zgodbo – kdaj imajo simbolen pomen, kdaj ekspresiven, ali pa so le likovni elementi, pogosto pa vse to hkrati. Ozadja, ki jih uporabljam, mi poslikajo razni umetniki na podlagi mojih skic in na koncu se mora vse sestaviti. Kdaj že vse pripravimo, ko pa stoji skupaj in bi morala fotografirati, mi preprosto ne ustreza in začnemo od začetka. Včasih mi kdo reče, joj, ne razumem vaše umetnosti, tudi z novinarji se mi to zgodi, pa jim pojasnim, da ne pričakujem, da boste moja dela razumeli, in moja dolžnost ni, da bi jih razložila, moj cilj je, da se bo, kar počnem, zapisalo v spomin. Da mojih del, ko jih boste enkrat videli, ne boste pozabili. In to je vse, kar lahko naredim v tem življenju.''

Živimo v kulturi takojšnjih učinkov. Posebna lepota pa je v čakanju.
Na to, kako zavezana je fotografskemu mediju, pa kaže tudi njen trud, ko slikovite scene, ozadja, ki bi jih lahko ustvarila digitalno, postavlja v kdaj nemogočih pogojih, v puščavi, v vročini in vetru. ''Na začetku smo delali digitalna ozadja in sem ugotovila, da nekaj manjka. Ironija je v tem, da kar je manjkalo meni, je podzavestno manjkalo tudi gledalcu. Torej so zame resnična ozadja postala res pomembna. Saj tu in tam kaj malega obdelamo potem na računalniku, sicer pa je vse prava, postavljena scena. Prednost te živosti je v podrobnostih, ko na primer linije niso povsem ravne, ker kje čez rob visi kos blaga, na obrazih se vidijo resnične poteze čopiča. Ljudje kdaj res mislijo, da so to slike, ker ne vejo, da gre v resnici za fotografije. To pa je zame kompliment. Skratka, verjamem, da moram uporabiti čim več resničnih elementov, te pa potem sestavljam v novo, svojo resničnost. A fizična osnova ostaja. Ta prisotnost materialnega vnaša svojo DNK, sok. Zato tudi pogrešam delo v temnici – ko gledaš, kako fotografija, medtem ko plava v razvijalcu, prihaja k življenju. In se je lahko dotikaš. Vse to je na neki način izgubljeno v digitalnem svetu. Živimo pač v kulturi takojšnjih učinkov. Posebna lepota pa je v čakanju – ko enostavno čakaš, da se bo nekaj zgodilo. V takem procesu tudi dlje razmišljaš, drugače procesiraš vse skupaj."

Vsaka senca in vsaka tkanina sta na svojem mestu, vsi pogledi so premišljeni, pove vodja Galerije Jakopič Marija Skočir. ''Z belo barvo na poslikanih obrazih po navadi prihajajo tudi pogledi močno do izraza, pogledi, ki seveda govorijo zase, ki nas hkrati pozivajo h gledanju, zavedanju, odzivu. Hkrati pa Aïda ostaja znotraj medija fotografije, še vedno deluje kot fotoreporterka in na ta način je pravzaprav ena redkih fotografinj, ki se zmorejo izražati v obeh medijih.''

Afrika zunaj klišejev
Čeprav bi si po eni strani lahko mislili, da je kazanje na stereotipe, povezane z Afriko, že morda nepotrebno, da vendar že v splošnem razumemo, kako večplastna je, se kdaj izkaže, da le ni povsem tako, in to so ob razstavi Na robu pretekle prihodnosti vendarle omenili. Ne kot osrednjo témo, temveč da bi s tem pokazali, kako dela Aïde Muluneh vabijo k raziskovanju zapletenosti Afrike zunaj klišejev. ''Afriko zagotovo posplošujemo. Poznamo njeno etnografijo in omejen del njene kulture. Malokrat pa se dejansko poglobimo v tamkajšnje življenje ljudi, v dejansko problematiko, s katero se spoprijemajo, v bistvu pa zadeva nas vse. Afrika ni sama odgovorna za svoje izzive. Ko pa govorimo o stereotipih na tej razstavi, bi rekla, da je veliko več arhetipov kot stereotipov. Aïda jih precej uporablja, simboliko, tradicijo Etiopije, od koder izhaja. To so osebne lirične interpretacije, ki pa hkrati posredujejo univerzalno zgodbo.''

Pozna se, da je Aïda svetovljanka, poudari Marija Skočir. Odraščala je najprej v Jemnu, v Veliki Britaniji, nato v Kanadi, študirala film v Združenih državah Amerike in se po izkušnji novinarskega fotoreporterskega dela odločila za vrnitev k svojim koreninam. ''Afrika jo globoko zanima, mar ji je zanjo, za ljudi. Iz različnih perspektiv je spoznavala, kaj se v resnici dogaja tam. Kadar smo ujeti v položaju, nimamo vedno pravega razumevanja, ona pa je to deželo videla od daleč in jo hkrati doživela osebno. Zato se oddaljuje od stereotipov. Žensko denimo prikazuje v vseh spektrih njenega obstoja in ne nazadnje je ženska predstavljena seveda v vlogi žrtve, ampak na drugi strani kot izjemno močna, ki je sposobna prinašati mir, ki nosi modrost in je pravi izvor življenja,' pove.

Kaj pa o vlogi žensk v svojih delih meni umetnica Aïda Muluneh? ''Glejte, sem ženska in želim, da ženske predstavljajo moje zgodbe. Vse je nekakšen vizualni dnevnik in ker sem toliko časa delala kot fotoreporterka, imam res veliko različnih izkušenj, ki pa jih v novinarskem slogu ne morem izraziti. Moje otroštvo, odraščanje, vse vstopa skozi razne like. Sem pa spoznala, da se ljudje, ne glede na to, kje razstavljam, odzivajo na moja dela. In ja, kot pravim, ženske so v središču, ker sem to pač jaz, skozi to pa delim sporočila, ki presegajo spolne, državne, kulturne meje.''

Popredmetnen pogled na ženske
Za svojo serijo Oddaljeni pogled Aïda Muluneh na primer zapiše, ''da jo je navdihnilo raziskovanje prijateljeve zasebne zbirke fotografij Etiopijk in Eritrejk, ki so jih ob prelomu stoletja posneli tuji fotografi. Očitno je bilo veliko teh podob ustvarjenih tako, da so zadostile fantazijam tujega pogleda na temnopolto žensko telo – iste ženske so bile upodobljene v različnih stopnjah golote, kot v negibnem striptizu. Številne izmed teh slik so postale razglednice za prodajo na evropskem trgu. Nemogoče je bilo, da ob teh podobah ne bi zastavila vprašanja o pomenu povratnega pogleda vsake upodobljene ženske. Z vprašanjem, kako so bila telesa teh žensk popredmetena, sem v svojem delu začela raziskovati drugačne poglede na te podobe in se o njih na novo izpraševati. Ta zbirka je torej razmislek in pogovor o upodabljanju žensk ter o različnih sodobnih težavah, ki še vedno prevladujejo, ko gre za ženske v Afriki in tudi zunaj njenih meja.''

Pomanjkanje čiste vode potegne za seboj tako rekoč vse vidike življenja, pravi Marija Skočir, zato je tudi to pomembna vsebina etiopske umetnice Aïde Muluneh. ''Ne nazadnje to za seboj potegne vrsto bolezni. Kot vidimo na eni od fotografij, ima vse to tako daljnosežne posledice, kot je omejen dostop do izobraževanja, dekleta v Etiopiji v času mesečnega cikla ne morejo v šolo, ker nimajo niti stranišč in osnovnih higienskih pogojev. In s pomankanjem vode so seveda povezani lakota, boji za ozemlje, vojne. Voda je res gonila sila življenja – za nas samoumevna, za ženske, ki jih upodablja Aïda, pa ne.''

Fotografije Aïde Muluneh torej segajo onkraj estetike. Pa se ni bati, da bi jih zaradi estetske moči, kontrasta, privlačnosti barv in vzorcev, poigravanja s kompozicijo gledalci gledali prepovršno? Kaj o tem meni vodja Galerije Jakopič Marija Skočir? ''Izkušnje z našim občinstvom kažejo, da obiskovalci po večini vedo, kaj pridejo gledat, tudi zaradi medijev in objav. Po drugi strani je smiselno, da si tako razstavo ogledajo z vodstvom, ker je tako mogoče izvedeti še veliko več. So pa že tako in tako prisotni kontekst, opisi, naslovi. Ti so pri Aïdinih delih vedno vezani na nekaj širšega in vzbujajo nove asociacije. Danes smo seveda vajeni vizualnega izobilja, zapeljevanja z vsakega panoja na cesti, a hkrati smo, se mi zdi, na to že tako zelo neobčutljivi, da smo sposobni prepoznati, ko ima estetika notranjo moč. Ker tukaj je kljub vsemu poudarek na lepem – Aïda res verjame v lepoto.''

Privlačne fotografije, ki imajo svojo napetost
Kuratorki Celini Lunsford se zdi na mestu vprašanje, ali bi lahko bile podobe Aïde Muluneh preveč lepe, da bi se ukvarjale s težkimi problematikami. Ampak meni, da se kljub vsemu lahko. ''Njene fotografije so sicer privlačne, a imajo tudi svojo napetost. Naloga nas kot gledalcev pa je, da pogledamo vanje globlje, da si dovolimo prostor za kontemplacijo. Da se vprašamo, kaj pomenijo vsi ti nenavadni predmeti, prostori, obrazi. Veliko je tudi simbolov, med njimi sta zelo močna na primer rdeča barva in luna. Luna sploh zelo določa ženske, njihove mesečne cikle. Tukaj so potem še simboli iz arhitekture, pa tradicionalni etiopski stol, denimo, ki ga opazuje, kako se je po obliki spreminjal skozi čas. Ta mešanica vseh simbolov je zanjo pomembna, ker je mednarodno delujoča umetnica in ker je odraščala v različnih deželah ter se nato vrnila nazaj v rodno Afriko, da bi tam ustvarjala in spodbujala umetnost.''

Kaj pa o svoji vrnitvi v Etiopijo meni Aïda Muluneh? Nenazadnje bi lahko ustvarjala kjer koli, zakaj je torej tako pomembno biti prav tam, prisotna? ''Če se ne bi vrnila v Etiopijo, najbrž ne bi ustvarjala tega, kar vidite. Navdihuje me. Živim tudi v Zahodni Afriki, v Abidžanu. Med drugim tukaj organiziram fotosejem, poučujem. Veste, samo ustvarjanje je še najlažji del, težko pa je spreminjati miselnost. Zame so zelo pomembna vprašanja, kako Afriko vidi zunanji svet, kako jo vidimo tukaj živeči, kakšen odnos imamo do fotografije in ustvarjalnosti na splošno. Če bi živela v Evropi, tega ne bi mogla videti na pravi način, enostavno ne bi imela navdiha. Kar sem tukaj doživela, je že neke vrste doktorat o življenju. Verjamem, da če želimo biti del sprememb in Afriko potiskati naprej, ne gre za to, da moramo v svet, kot je sicer miselnost, torej da naj intelektualci, učitelji, umetniki odidejo, temveč moramo biti tukaj. Moja pot ni za vsakogar, tako se je pač obračalo v mojem življenju, žene me potreba, da bi pomagala, prispevala, veliko več, kot zmorem le s svojo umetnostjo, in da bi čim več lahko prenesla na naslednjo generacijo. Hvaležna sem za vse izkušnje in za to, da sem našla vizualni jezik, s katerim se lahko jasno izražam povsod po svetu. Navdih pa najdem, kot rečeno, prav tukaj, v Afriki.''

Aïdo Muluneh smo vprašali še o aktivistični moči umetnosti. Kakšno ima po njenem?
''Pravi aktivizem je zame povsem za začetek pristnost. Da predstavljaš umetniško delo, ki je iskreno. Resnica je res pomembna sestavina. Umetniki in umetnice nismo ustrojeni, da bi razmišljali na določen način, temveč ustvarjeni, da zrcalimo družbo in kar se okoli nas dogaja. Tako da že to, da si v polni meri umetniško dejaven, je neke vrste aktivizem. Poglejte, kako je vsa zgodovina zaznamovana z umetnostjo, kakšno domišljijo burijo na primer piramide. In čeprav žal v našem izobraževalnem sistemu nima pravega mesta, je ustvarjalnost nekaj izjemno močnega, ne glede na zvrst. Jasno pa povem – nisem tukaj, da bi rešila Etiopijo ali Afriko. Samo dokumentiram, kar doživljam, ideje in misli. S tem v bistvu arhiviram naš čas, naš trenutek v zgodovini. In bolj zastavljam vprašanja, kot ponujam odgovore.''

Razstavo Na robu pretekle prihodnosti etiopske umetnice Aïde Muluneh, ki si jo lahko zdaj ogledamo v Ljubljani, sta torej pripravili kuratorki iz Fotografie Forum Frankfurt (FFF), tamkajšnja umetniška vodja prof. Celina Lunsford in Andrea Horvay. Gre za frankfurtski fotografski center, zavezan res kakovostni fotografiji. Kaj za konec o sodelovanju pove Marija Skočir, vodja Galerije Jakopič?

''Fotografie Forum Frankfurt je žarišče fotografije v tem delu Evrope in Celina je tam umetniška vodja že 30 let. Za sodelovanje smo se dogovorili na podlagi predstavitve slovenskih fotografov v Frankfurtu, leta 2023 so tam v okviru frankfurtskega knjižnega sejma gostovali Vanja Bučan, Jošt Dolinšek in Bojan Radovič. Je pa res, da ko mi je Celina omenila to razstavo, je v meni že več let odmevalo posebno čustvo. Nekoč nekje sem namreč videla Aïdine fotografije, moram reči, da si takrat nisem niti zapomnila imena, so pa ostale z mano. Verjamem, da imajo moč, ki je drugačna, od tega, kar vidimo vsak dan in nas hitro pusti hladne.''

Fotografije etiopske ustvarjalke Aïde Muluneh se kljub svoji vizualni konkretnosti širijo še v duhovno sfero. Zanje si je ob obisku razstave Na robu pretekle prihodnosti torej treba vzeti čas. V Galerijo Jakopič v Ljubljani se lahko odpravite vse do 1. junija.