Marija Magdalena, ki jo je okoli 1500 naslikal Perugino. Sliko hranijo v Galleriji Palatini palače Pitti v Firencah. Slikarju je za model služila žena Chiara Fancelli, po kateri je nastalo tudi več slikarjevih Madon. Foto: Wikipedia
Marija Magdalena, ki jo je okoli 1500 naslikal Perugino. Sliko hranijo v Galleriji Palatini palače Pitti v Firencah. Slikarju je za model služila žena Chiara Fancelli, po kateri je nastalo tudi več slikarjevih Madon. Foto: Wikipedia

Gre za upodobitev Marije Magdalene, ki naj bi kazala obrazne poteze žene slikarjevega učitelja Perugina. Marija Magdalena je naslikana na ploščo iz topolovega lesa. Meri 46 krat 34 centimetrov, datirajo pa jo v leto 1504. Na konferenci z naslovom Rafael Santi – Vizija perfekcije je bilo rečeno, da kaže upodobljenka poteze Peruginove žene Chiare Fancelli. Delo so na konferenci predstavili kot repliko dela, ki jo je v izvirniku naslikal prav Perugino, poroča Ansa.

Vendar del stroke atribuciji odločno nasprotuje. Članek, ki ga je objavil portal Finestre Sull’Arte, argumentira, da gre pri domnevnem odkritju za napačno atribucijo. Na konferenci so predstavili izsledke iz članka z naslovom Raphael’s Magdalene, When the Pupil Surpasses the Master (Rafaelova Magdalena. Ko učenec preseže učitelja), ki bo izšel v publikaciji Art and Science Journal, ki pa naj se ne bi skliceval na drugo kot na že znane novice o domnevnem odkritju.

Rafaelov oče je zgodaj opazil dečkovo nadarjenost in ga poslal na pripravništvo v Peruginovo delavnico. Od tam je šel v Firence, kjer je študiral in posnemal dela velikanov – tudi Leonarda, Michelangela in Fra Bartolomea, svoj največji uspeh pa je doživel v Rimu, kjer je osvojil najmogočnejše in najpremožnejše med meceni – papeže. Vsi so ga imeli radi. Bil je uglajen, komunikativen, prijazen. Na sliki Rafaelov domnevni avtoportret, ko je imel umetnik kakšnih 23 let. Foto: Wikipedia
Rafaelov oče je zgodaj opazil dečkovo nadarjenost in ga poslal na pripravništvo v Peruginovo delavnico. Od tam je šel v Firence, kjer je študiral in posnemal dela velikanov – tudi Leonarda, Michelangela in Fra Bartolomea, svoj največji uspeh pa je doživel v Rimu, kjer je osvojil najmogočnejše in najpremožnejše med meceni – papeže. Vsi so ga imeli radi. Bil je uglajen, komunikativen, prijazen. Na sliki Rafaelov domnevni avtoportret, ko je imel umetnik kakšnih 23 let. Foto: Wikipedia

Po navedbah članka, ki ga je objavil Finestre Sull’Arte, je eden od strokovnjakov, ki so sodelovali na konferenci v Pergoli "znan po prenaglih neutemeljenih atribucijah", ki so jih pozneje strokovnjaki vse po vrsti ovrgli. Med temi navajajo delo, ki ga je pripisal Leonardu da Vinciju, pa ga je avtoriteta s področja Pietro Marani ovrgel, ker da gre za poznejšo kopijo.

Na konferenci so sliko Marije Magdalene predstavili kot različico slavne Peruginove obravnave te motivike, ki jo sicer hranijo v Palači Pitti v Firencah. Po mnenju nasprotnikov atribucije je v to težko verjeti, saj je Rafael leta 1504 že zapustil Peruginovo delavnico in je deloval kot samostojen umetnik, zato bi bilo malo verjetno, da bi kopiral učitelja.

Enako neverjetno bi bilo, da bi Perugino naslikal kopijo dela svojega nekdanjega učenca, kvečjemu bi ga lahko slika navdihnila in bolj posredno vplivala na njegovo delo. Težko pa si je zamisliti, da bi se lotil slikati neposredne kopije. Možnost, ki jo kritiki teorije o Rafaelovem delu dopuščajo, je, da je lahko šlo za repliko Perugina. Slika je v zasebni zbirki, študija, ki govori v prid atribucije Rafaelu, pa naj bi izšla v prihodnjih dneh.

Sorodna novica Petsto let od slovesa Rafaela, mojstra, ki "ni živel kot navaden slikar, ampak kot vladar"

Sprva tudi Peruginova slika veljala za Rafaelovo
Peruginovo Marijo Magdaleno inventar iz leta 1691 pripisuje Rafaelu in je tudi nekaj časa veljalo za pendant Mladeniču z jabolkom. Leta 1797 je slika odpotovala v Palermo, kjer je veljala za delo Franciabigia. Na začetku 19. stoletja se je pojavila teorija, da gre za delo Leonarda da Vincija, ki ga je končal Luigi Lanzi. Preden se jo je dokončno pripisalo Peruginu, je nekaj časa veljalo še za delo Giacoma Franice.

Rafael Santi se je rodil leta 1483 v Urbinu v osrednji Italiji. Šolal se je pri očetu zlatarju in slikarju ter pri Peruginu. Najprej je delal v Perugii in Firencah, nato v Rimu. Bil je varovanec papežev Julija II. in Leona X. Leta 1514 je postal glavni arhitekt stavbarnice sv. Petra, leto zatem ga je papež imenoval za svojega glavnega svetovalca, nadzornika vseh starin v Rimu in vodjo dejavnosti kurije. Umrl je leta 1520.